Kaj bodo pa ljudje rekli?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. oktober 2017 / 11:01  

Uradno si mrtva

Mija se, če bi se stvari odvijale po načrtih in ukazih stare mame, ne bi smela roditi. Bila je nezaželen otrok, saj je njena mama zanosila pri dobrih šestnajstih letih. Komaj je končala prvi letnik gimnazije, bila je odlična učenka, vse življenje je imela pred sabo.

»Zgodba mojih staršev se je začela šele na začetku leta 1967, ko je mami zanosila. Ni bilo govora, da bi lahko nadaljevala šolanje, saj je bila nosečnost v tistih časih nekaj tako pokvarjenega kot kraja ali kakšen drug podoben ''zločin''. Šla je do razredničarke, ki pa z njo ni imela nobenega usmiljenja. Bila je starejša gospa, svet okoli sebe – vključno z ljudmi – pa je delila na tiste, ki so primernega obnašanja, in na one, ki niso. Moja mami je padla pred njo na kolena, jo prosila in prepričevala, naj se je usmili, a njeno srce je ostalo ledeno. Zbrala je pogum in potrkala še na ravnateljeva vrata. Ta jo je najprej nahrulil kot psa, malo je manjkalo, pa bi jo tudi udaril. Nazadnje je vsaj toliko popustil, da ji je dovolil, da ostane na šoli toliko časa, dokler se ji ne bo ''poznalo''.

Ubogo revico, prepuščeno sami sebi, je čakala še ena trnova pot. Povedati staršem. Bili so zelo ugledni in spoštovani, moralno politično neoporečni. Očka ji je želel stati ob strani, a mu ni dovolila. Zavedala se je, da bosta starša v jezi in besu izrekla marsikaj grdega. Ni želela, da bi si na podlagi takšnega morebitnega čustvenega izbruha očka o njima ustvaril grdo mnenje. A je bilo v resnici še huje, kot je mislila, da bo. Očetu so popustili živci, začeli so padati udarci po glavi in po hrbtu. Tudi mamina težka roka je nekajkrat pristala na njenem obrazu. Ko sta se izkašljala, sta začela na glas razmišljati, h kateremu zdravniku bosta odpeljala hčer. Abortus je bil zanju prva in tudi edina rešitev. Moja mami se jima je na vso moč upirala, a ker je bila še mladoletna, sta imela nad njo vso moč in oblast. Odločitev je hitro padla. Zagreb. Tam je njen oče poznal več zdravnikov, s katerimi se je družil v času študija. Med njimi je bil tudi neki Evgen, ki je bil sicer kirurg, a se ni branil postranskega zaslužka. Živel je v razkošni zagrebški vili, v kateri je imel tudi sobico za takšne posege. Asistirala mu je žena, kije bila po poklicu medicinska sestra. Še ko sem bila otrok, mi je mami velikokrat pripovedovala o tem grozljivem potovanju v Zagreb. Povedala mi je tudi, da so ji koraki po kamnitih stopnicah, po katerih se je vzpenjala do ''ordinacije'', še dolgo odmevali v glavi. Najbolj jo je bolelo, ker sta starša ves čas molčala in nista hotela govoriti z njo.

V sobi, v kateri jih je pričakal zdravnik, je bila polna navlake. Posadili so jo na kavč, na katerem jo je zdravnik potem tudi pregledal. Mami je hlipala in si z rokami zakrivala prsi. Bogati, dolgi, skodrani lasje so ji padali čez obraz. Takrat pa je skozi težko zaveso prodrl sončni žarek in se ujel v njene kodre. Zdravnik je kar odskočil od nje in se pokrižal. Zdelo se mu je, da pred njim ne sedi moja mami, temveč devica Marija. Ni bil veren, bil pa je zelo vraževeren. Poklical je njene starše in jim povedal, da abortusa ne bo mogel narediti, ker je plod živ in se v maternici že premika. Babica je čisto znorela, začela je kričati in ga rotiti, naj to vseeno stori, da si noče nakopati sramote, v katero jo bo porinila hčerkina nosečnost. Ker se zdravnik ni dal omajati, ga je začela zmerjati. Takrat pa jo je postavil pred vrata, moji mamici, ki je šla iz hiše kot zadnja, pa je položil roko na ramo in ji zaželel veliko sreče,« pripoveduje Mija.

Rdeči NSU se je počasi premikal proti Ljubljani, kajti v tem času, ko so se neuspešno ''pogajali'' v Zagrebu, je začelo še snežiti. Vso dolgo pot, ki ji ni bilo videti konca, je bilo ubogo dekle primorano poslušati neskončne pridige, ki so bile začinjene z grdimi besedami. Strah, kaj bo rekla ''Ljubljana'', je bil tako močan, da bi njeni starši naredili vse, da se znebijo nezaželenega vnuka oziroma vnukinje. Samo za to jima je bilo mar, kaj bodo rekli ljudje. Mamica se je med potjo odločila, da bo zbežala od doma. Odločitev je obdržala zase. Počasi, vsak dan malo, je k svojemu fantu, mojemu očku, odnašala svoje osebne stvari. Bil je odličen študent, najboljši v letniku. Zavedal se je, da se bo moral marsičemu odpovedati, kajti mojo mami je imel tako zelo rad, da mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi jo pustil na cedilu. Že konec maja je imel opravljene vse izpite. Takrat pa je padla odločitev: z mami sta se usedla na vlak in se na skrivaj odpeljala proti Štajerski, na njegov dom. Tudi tam ju niso pričakali z odprtimi rokami. Na sina edinca so bili zelo ponosni in nič jim ni bilo všeč, da si bo ''uničil'' življenje zaradi neke ''razvajene ljubljanske smrklje''. Potem pa je udaril po mizi sorodnik Niko, ki je bil duhovnik. Obljubil je, da bo mladima dvema uredil vse potrebno, da se bosta umaknila na drugo stran meje, kjer bo moja mami lahko tudi rodila, očka pa bo v Gradcu nadaljeval s študijem. Besede so se lepo slišale, a težje jih je bilo izpeljati. Mami ni imela potnega lista, ker je bila še mladoletna, bi ga ji morali preskrbeti starši. Po težkih osebnih mukah in težavah je vseeno poklicala mamo v službo. Nemudoma se ji je oglasila. ''Ne kliči me več,'' ji je rekla brez pozdrava, ''za nas si mrtva. Včeraj smo te pokopali.'' Mami je onemela, bila prepričana, da se mama šali. A se ni. Nikoli nismo izvedeli, kako je njenim staršem uspelo, verjetno prek zvez in poznanstev, ki sta jih imela: vsem okoli sebe sta povedala, da jima je hči umrla in da jo bosta pokopala v ožjem družinskem krogu. Moja mami je bila tako uradno mrtva, vrnitve domov ni bilo več.«

Na tem mestu se je Mija za trenutek ustavila ter ''preklopila'' na sedanji čas. Še dobro, da je to storila, saj sem bila ob njeni zgodbi precej šokirana. Povedala je, da je prišla v Slovenijo tudi zato, da se na lastne oči prepriča, ali ima njena mami na pokopališču res grob ali ne. Ko je stala pred njim, jo je preplavila silna žalost ob misli, kaj vse so bili sposobni narediti mamini starši zato, da so ''ohranili dobro ime''.

Potem pa sva se ponovno vrnili v stare čase, tja okoli leta 1967.

»Očka je imel potni list in še obmejno prepustnico in ni imel težav prečkati meje. Mami je bila že precej obilna, nosečnost se ji je lepo poznala. Čez mejo so jo potem ''prešvercali'' na nekem kombiju, njegovega lastnika so cariniki poznali in ga niso nikoli pregledovali. Niko jima je našel skromno stanovanje, posodil pa jima je tudi nekaj denarja. Tudi njegova dobrota ni prišla sama od sebe – iz srca. Preveč si je želel, da bi nečak nadaljeval s študijem, samo zato mu je bil pripravljen nesebično pomagati. Pa ga razumem, zakaj pa ne, to so bili časi, ko ni bilo vsakomur dano, da bi študiral. Za moja starša je skrbel vse do svoje prerane smrti. Denar, ki jima ga je posodil, sta mu vrnila, a jima ga je potem zapustil v oporoki.

Mamici je pomagal, da je dobila novo identiteto – in to še preden je šla rodit. Z menoj je še govorila slovensko, ko se je rodila sestrica, pa nič več. Nemščina je pri naši družini postala uradni jezik. Bila je zelo dobra mama, s sestro nama je dala veliko ljubezni, morda celo več, kot bi bilo treba. A takrat, ko ji je mama povedala, da je uradno mrtva, je v njej nekaj umrlo. Obe s sestro imava že svoji družini, očka, ki je še živ, pogosto obiskujeva. Prebral je vašo knjigo, pa se mu je zdelo prav, da vas obiščem in vam zaupam majhen, a pomemben delček naše družinske sage.«

(Konec)