V tretje gre rado

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. oktober 2017 / 12:05  

Francka, 3. del

»Hčerkam nisem nikoli branila, da so se zabavale, tudi takrat ne, ko sem ugotovila, da imajo moške rade vsaj toliko, kot sem jih imela rada jaz. Ha ha, sem pa tega Joclna srečala še enkrat. V toplicah. Čakaj, čakaj, preden ti povem, kako sem dobila tretjo hčer, ti povem še nekaj besed o tem srečanju, ha ha.«

»Pridružila sem se skupini kmečkih žena, ki so prišle v Laško na enodnevno kopanje. Bile smo zelo dobre volje, v bazenu smo se veliko smejale in se pošteno zabavale. Kar naenkrat me ena dregne in mi omeni, da me obilnejši moški ves čas nepremično gleda. Sedel je na enem od stolov in zijal vame. Sprva ga sploh nisem prepoznala, ne nazadnje je minilo kar nekaj let od najinega poslednjega srečanja v Tolminu. Potem pa mi je le ''užgalo''. Bil je zelo postaran, manjkalo mu je nekaj sprednjih zob, prste pa je imel rumene od nikotina. Skobacala sem se iz vode, nobene obline nisem skrivala, še zmeraj sem bila dobra baba! Prav lepo sem ga pozdravila in četudi mu je bilo zelo nerodno, mi je vseeno dal roko. Nenehno je pogledoval proti vhodu. ''Aha,'' sem si rekla, ''boji se, da naju preseneti žena.'' Všeč mi je bilo, da sem imela vsaj za nekaj trenutkov moč nad njim. Povedal mi je, da je imel prometno nesrečo, da so že mislili, da se ne bo pobral, a se vseeno je. Izvedela sem, da je poročen, da ima tri hčere …''Narobe, dragi moj! Imaš štiri, ne tri!'' sem ga takoj postavila na realna tla. Mislila sem, da ga bo kap, tako je pobledel. ''A si potem res rodila?'' je mukoma izjecljal. ''Seveda, kaj pa ti misliš! In zelo pridno hčerko imava. Na srečo nima čisto nič tvojih genov, četudi ti je malo podobna!'' nisem skoparila z udarci.

Revež je vedno bolj lezel vase. Bilo je očitno, da je bil prepričan, da bo vsak trenutek konec sveta. Sploh pa, če se prikaže njegova žena. A sem bila milostna. Ko sem videla, da mu je od daleč začela mahati neka zelo okrogla vešča, sem se od njega poslovila. A nisem šla nazaj v vodo, nisem ne. Srečanje je tudi mene šokiralo. Ulegla sem se na ležalnik in se nekaj časa zahvaljevala usodi in vsem svetnikom, da me je obvarovala pred tem revežem.«

Francka se zelo rada pogovarja o moških. Zakaj tudi ne, saj jih pozna do obisti: stare, mlade, bogate, revne. Kadar je koga ''začutila'', nikoli ni spraševala po njegovi denarnici. Starejša ko je postajala, manj so ji bili všeč cagavi, neodločni, mlačni moški. Kadar je v njih začutila jekleno moč, so se ji dlake zmeraj postavile pokonci. Enega pravila pa se je vseeno držala. Nikoli se ni vtikala v mlajše ali v takšne, za katere se je vedelo, da imajo okoli sebe srečno družino. A se človek prej ali slej naje tudi zarečenega kruha.

»V naši neposredni soseščini so eno od zapuščenih kmetij preuredili v kmečki turizem. Novi gospodarji so obenem pekli tudi domač kruh, gojili zelenjavo in zelišča, točili med. Imeli so – vsaj tako sem mislila – neporočenega sina, ki jim je pomagal. Imel je neko čudno ime, Liam, komaj sem si ga zapomnila! Pri nas smo zanje pripravljali mlečne izdelke in še marsikaj. Tako je naneslo, da smo se večkrat srečali, beseda je dala besedo in z Liamom sva se začela družiti več, kot je običajno med sosedi. Od njega sem bila skoraj dvajset let starejša, a se je zdelo, da ga to ne moti. Pogosto se mi je ponudil, da mi kakšno stvar pripelje iz Ljubljane. Pomagal mi je pri drobnih opravilih pri hiši. Starejša hči, ki je bila približno njegove starosti, se je zaradi tega ves čas jezila. Slutila je, da se nekaj plete, kaj konkretno pa ne. Potem je prišlo poletje, ko sta obe hčerki družno odšli na morje. Zdelo se mi je, kot da se mi je zaradi podarjene svobode kar malo oddahnilo. Priložnost, ki je sledila nekaj popitim kozarčkom, je bila sto odstotno izkoriščena. Planil je name, kot bi mu voda tekla v grlo. Ostal je vso noč in moram reči, da se je splačalo, ker sem jo prebedela. Ni mu bilo zadosti. Tako se je nadaljevalo ves teden. Bližala sem se že 45 letu, takšen tempo bi ubil še konja! Začela sem se upirati, iskala sem izgovore, ker sem upala, da ga bodo ti vsaj malo ''upočasnili''. Takrat pa je gospodič pokazal svoj pravi obraz. Najprej mi je začel groziti, naj se pazim, če mu ne ustrežem, potem pa, ko je videl, da se mu smejim v glavo, je dvignil pest, ki je z vso močjo pristala na mojem nosu. Ulila se je kri, ki ga je še bolj spodbudila k nasilju. Z udarci me je spravil na kolena in med zmerjanjem in pljuvanjem je padalo po meni. Takšnega besa nisem doživela še nikoli v življenju. Priznam, postalo me je strah, nisem vedela, kako se bo kaos, v katerem sem se znašla, končal. Rešilo me je nebo. In to dobesedno. Začelo je na vso moč grmeti, strele so švigale sem in tja in potem je ena od njih udarila v neposredni bližini. Liamu je roka obstala v zraku. Pest je bila krvava. Ležala sem na tleh, kot bi bila mrtva. Obe očesi sta bili zlepljeni. Težko sem dihala, kazalo je, da mi je zlomil tudi nekaj reber. ''Nisva še končala!'' mi je zagrozil, ko je izginil med vrati.

Poklicala sem njegovega očeta. Že po tonu mojega glasu je vedel, da se je zgodilo nekaj, kar mu ne bo všeč. Pa je potem kar sam prišel naokoli. Ravno sem prišla z urgence, pa sem bila od protibolečinskih še malo vrtoglava.

Začel se mi je opravičevati v sinovem imenu, mene pa plehkost tovrstnih opravičil ni nikoli dosti zanimala. ''Hočem vedeti, zakaj je to storil!'' sem ga prekinila. Nekaj časa je bil tiho, potem pa je le prišel na dan z besedo. Dejal je, da sta ga z ženo vzela k sebi, ker ni imel kam iti, potem ko je nekdanja žena dosegla prepoved približevanja. Bil je zelo znan nasilnež, o njem so velikokrat pisali tudi časopisi, že kot mlad fant je imel težave z zakonom. ''Pa tako lep fant'' sem bleknila, ker mi ni šlo v račun, da sem pri svojih letih lahko tako naivno nasedla. Liamov oče me je postavil na realna tla. ''Sin lahko kadarkoli dobi katerokoli, ker ste babe takšne, da se limate na njegovo fasado, ne pogledate pa, kaj se skriva za njo. Niste ne prva ne zadnja. Celo tiste, ki so vedele, kakšen je, so mu šle na limanice.'' Sprva sem mislila, da bom nasilneža tožila, po tem pogovoru sem se pa premislila. Jaz sem bila starejša, lahko bi imela več pameti kot barabin, ki smo mu kar same padale v naročje.

Odločila sem se, da bom o tej sramotni izkušnji molčala kot grob. Ko sta se hčerki vrnili z morja, sta mi verjeli, da sem se prevrnila s kolesom. Na srečo sta me že večkrat opozarjali, da se mi bo kaj zgodilo, če ne bom na poti, pod katero je strm breg, a je brez ograje, bolj previdna.

Žal pa trpka, zelo boleča izkušnja ni ostala brez posledic. Zanosila sem. Pri mojih letih, ko sem bila že z eno nogo v meni, to ni bilo enostavno. Ko sem bila stoodstotno prepričana, so se v moji duši pričeli boji: splav – ne splava, splav – ne splava. Še nikoli nisem tako trpela kot takrat. A sta zmagala moja dobra volja in življenje. ''Bo, kar bo,'' sem si rekla, ko sem ''veselo'' novico povedala tudi obema hčerkama. Bili sta zgroženi, jezni, začudeni. Potem sta se sprijaznili, saj so se mi po težki odločitvi vrnili veselje, smeh, norčavost. Spet sem bila stara Francka, ki je metala oči za moškimi, dokler se, seveda, ni videlo, kaj se skriva pod obleko. A mi drugi ljudje začuda niso zamerili tretjega nezakonskega otroka. Očitno je bilo, da so se že ''navadili'', da sem takšna, kot sem in da bom ostala malo nora in drugačna do zadnjega dne življenja.

Je pa res, da smo nekatere ženske malo drugačne: moški hitro začutijo žensko energijo. Že ko pridejo blizu, nagonsko vedo, katera bi bila za in od katere ne bi bilo v postelji nič. Še danes, ko pa res nisem več rosno mlada, mi marsikdo reče, da mu ob meni stojijo kocine pokonci. Tako je to na tem svetu.«

(Konec)