Kar je prav in ne, kar je »fajn«

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 12. september 2017 / 16:15  

Poslušala sem predavanje dr. Vesne Vuk Godine. Gospa s šestimi desetletji življenja je univerzitetna profesorica, piše, predava staršem, učiteljem, komurkoli in zagovarja tradicionalno šolo, vzgojo, družino, družbo. Gospa je navzoče v dvorani navdušila, pretresla, nasmejala brez sodobnih pripomočkov. In kaj je povedala? Predvsem sem slišala, da šola ni institucija, kjer naj bi se otroci imeli »fajn«, ampak naj delajo tisto, kar je prav. In kaj je prav? Kolikor ljudi, toliko resnic. Predvsem naj starši zaupajo učiteljem in šoli, naj dela tisto, kar bo otroka privedlo do rezultata. To naj bi bilo znanje in veščine tudi za življenje, ne le za izpite in ocene. Pa se nekaj v šoli vendarle naučijo. Najtežje je s starši, ki v sebi nimajo vgrajenega, kaj je prav in kaj je »fajn«, in potem ne vemo, kdo naj koga vzgaja. Pravi, starši podpisujejo peticije proti učiteljem, ki so prestrogi, zahtevajo preveč. Nihče se nikoli ne pritoži proti preveč popustljivim učiteljem. Otrokovi možgani so do četrtega leta in pol najbolj plastični, dojemljivi za vzorce vedenja, ki jih ponotranjijo od vzgojiteljev, staršev. Do treh let je za otroka objekt nege in nežnosti, ki jo potrebuje, mati. Po treh letih že lahko upošteva norme, ki v družbi in okolju veljajo. Če jih ne upošteva in otrok pri teh letih večkrat skuša prečkati norme, mora nastopiti moška figura, najbolje oče, ki bo otroku jasno dala vedeti, kaj je narobe, kaj ni prav. Nastopiti mora kazen in to naj izvaja moški. Kazen pa nikakor ni tepež. Do nasilja ne smemo imeti nobene tolerance. Določiti pa moramo kazen, ki je za otroka neprijetna. Tak otrok bo pri šestih letih prišel v šolo z vgrajeno vestjo in ne bo imel nobenih težav z upoštevanjem pravil in norm, ki veljajo pri pouku in drugje. Kadar otroci prestopajo norme, tedaj učitelji določamo vzgojne ukrepe. Običajno so k izrekanju teh ukrepov vabljeni tudi starši. Kadar smo s starši enotni, da je otrok prekršil norme in ga čaka kazen, vzgojni ukrep, tedaj nimamo težav. Zgodi pa se, da se starši ne strinjajo s šolo, kaj je prav in kaj ne. Šolski pravilniki so določeni s strani ministrstva in zgodi se, da starši menijo, da so vzgojni ukrepi prehudi. Straši grozijo z odvetniki, kažejo na ustavo, sistem je napačen, šola je kriva, učitelji so nesposobni, vsega je kriva država. Starši se hodijo pritoževat v vrtec, v osnovno šolo, v srednjih šolah je prestrogo, celo na univerze hodijo zagovarjat svoje odrasle otroke. Njihov otrok ga je majčkeno »pokronal«, vendar to ni nič hudega. Oni bi sami določali kazen … Kot da smo na tržnici. V šoli ni vedno »fajn«, moramo delati tako, da je prav. Pogosto ne vemo, komu naj govorimo, kaj je prav, otrokom ali staršem. PKP je uradna kratica za izraz prava kmečka pamet. Naj je imamo v novem šolskem letu vsi obilo.