Cvetke iz Cvetja v jeseni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 22. avgust 2017 / 22:16  

Ob stoletnici Cvetja v jeseni se spodobi, da iz njega tudi kaj preberemo. Izbrali smo nekaj odlomkov iz povesti in iz besedil, kjer se o Cvetju v jeseni govori. Uživajte v branju.

Za tiste, ki ste vsebino povesti že nekoliko pozabili, jo najprej čisto na kratko obnovimo. To storimo tako, da povzamemo lika glavnih junakov, Janeza in Mete. Ja, brez »Janka in Metke«, ki sta sicer Grimmova (»Hänsel und Gretel«), tudi v slovenskem pravljičarstvu ne gre.

Janez in Meta

Janez je prileten ljubljanski odvetnik, prvoosebni pripovedovalec. »Mestnim gospem, Marici, Mici in Dinci, očita, da se mestna dekleta možijo preračunljivo, ne vedoč nič o pravi ljubezni. V poduk jim pripoveduje o viharni ljubezni svojega Življenja, ''ki je prišla pozno /…/ kakor pride včasih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet.'' Pri osemintridesetih, na življenjski prelomnici, se sit mestnih ženitnih spletk ter željan oddiha v neokrnjeni naravi in med neponarejenimi ljudmi po nasvetu zdravnika rade volje odzove vabilu sorodnika Boštjana Presečnika, kmeta na Jelovem brdu. Še vedno čil in kos kmečkemu delu je v veliko pomoč: v kozji rog užene tudi domačega hlapca Daniela, v pretepu pa hitro opravi z napihnjenimi Posavčevimi fanti. Nedolžno druženje z Meto, mlado Presečnikovo hčerjo, kmalu preraste v skrito medsebojno ljubezen. Nekoč, ko je Meta huda nanj, misleč, da se je spogledoval s krčmarjevo hčerko Katinko, celo vasuje pod njenim oknom. Delo ga kmalu pokliče v Ljubljano. V skrbeh, ali bi se Meta navadila na mestno življenje, pa tudi zaradi razlike v letih, se odloči počakati z ljubezensko izpovedjo še leto dni. Toda tedaj prideta v mesto Daniel in kmet Mlačan, ki želita po zaslužek v Ameriko. Na prodaj ponudita Mlačanovo posestvo in Janez po krajšem razmisleku (z Meto želi živeti kot kmet) ponudbo sprejme. Vrne se na Jelovo brdo in tam za poroko dobi blagoslov staršev. Na samem spregovori z Meto: ta privoli, a ji od hudega vznemirjenja odpove srce. Potrti Janez ostane, zvest njenemu spominu, samski.«

Meta je mlada hči kmeta Boštjana Presečnika na Jelovem brdu. »Kljub prepričanju njenega očeta, da še ne ve, ''čemu smo moški na svetu'', se zaljubi v mestnega sorodnika Janeza, priletnega odvetnika, ki pride k Presečnikovim na daljši oddih. Razlika v letih je ne skrbi: listek s šaljivo pesmico, ki svari mlada dekleta pred možitvijo s starci, na medenem srcu, Janezovem darilu, odvrže. Ljubezni si, čeprav zanjo vedo že vsi, ne upa izpovedati: pokaže le ljubosumnost (Janeza pride huda iskat v gostilno, ko se ta zadrži v klepetu z gostilničarjevo hčerjo Katinko), Janezu pa zvito govori, da bi mu v mestu lahko pomagala ''kakšna'' sorodnica. Ko mora Janez oditi v Ljubljano, se v slovo poljubita. Umre od sreče: ko se Janez predčasno vrne in jo zasnubi, ji od vznemirjenja odpove srce. Zdravnik pojasni, da je bil zaradi prirojene srčne napake zanjo smrtno nevaren vsak stres.«

Cvetke iz Cvetja

Antološki je pisateljev opis pokrajine, v kateri se povest dogaja in v kateri je tudi sam preživel svoje otroštvo. Jelovo brdo bi lahko bili obe Žetini, Gorenja in Dolenja. »Jelovo brdo! Ravno pod Blegošem tiči mala ta vasica sredi rodovitne ravnine, kjer prideluje prebivalstvo svoje življenjske potrebščine. Češnja je glavno drevo in spomladi je krajina povita z belimi venci. Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem pogorju. / V tem pogorju sem preživel otroška svoja leta, kakor živi mlada ptica v gnezdu. Živeli smo kakor kos narave, in še obleke nismo imeli. V tisti dobi je v našem pogorju še cvetela navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil svojih hlačic. Nosili smo dolge, do peta segajoče srajce in, kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vreče. Če je sneg zapadel, so se valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla pomlad, staknili smo vsako ribo v vodi, in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi na zemlji pod grivo bodisi visoko na veji ob deblu. Pisani pinož, rumeni strnad in zlata taščica – pri nas pravijo tej drobni živalci ''šmarnica'' – nobeden ni mogel skriti zakonske svoje posteljice pred nami. Bili smo del narave in nehote smo občutili, da pripadamo k zemlji, kakor pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega vrha. Z naravo smo skupaj zrastli in eno smo se čutili z njo! Zatorej me sili vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile! Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška leta. Niti najmanjši pripetljaj ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila ptica svoje gnezdo, kjer smo kurili krese, kjer smo lovili rake-koščake ali tolkli kozo ''pod novim cesarjem gor in dol''! / Vsi ti spomini ti mrgole pred dušo, telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni vodi.«

Klasičen je tudi Tavčarjev opis Blegoša, poljanske rodovne gore. »Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe. To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do svojega sedemnajstega leta je živela v vznožju pod Blegošem, a do danes še ni bila na njem. Če bi po vaseh okoli Jelovega brda povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo! / Meta se ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda. Nebo sicer ni bilo prav jasno in sapa je podila oblake nad vrhom, da so kakor ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se kazali v vsej svoji čistoti. Od Triglava pa do Ojstrice sem ji moral našteti vse bele očake in navesti njihova imena. Odprl se je svet, o katerem se Meti do danes še sanjalo ni! / Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem mnogokrat na Blegošu, ali morja nisem nikdar ugledal. Danes se je daleč tam spodaj nekaj kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, da natančno razločuje modro morje. / Nato sva se ozrla k strani, kjer leži bela slovenska Ljubljana. Kdor ima dobro oko, lahko opazi Ljubljanski grad, ali jaz ga nisem mogel nikdar opaziti. Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim očesom vendarle opazila. Spregovorila je: ''Tam je torej Ljubljana, kjer ti stanuješ.'' Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, da v kratkem odidem.«

Nepozabne in za politično rabo večkrat (zlo)rabljene so hvalnice slovenskemu kmetu, kmetici in narodu. »Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.« / »Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!« / »Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločimo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!«

Tavčar proti Preglju

Izidor Cankar je pred prvo knjižno izdajo svojih Obiskov v letu 1920 obiskal tudi Tavčarja. In ga vprašal: »Kako da ste jeli zadnji čas slovstveno zopet tako mnogo delati?« Tavčar je odgovoril, kakor sledi. »Skoraj bi odgovoril, da so me k temu prisilili več ali manj politični nagibi. V stranki, kateri pripadam – tukaj pač ne izdam nikake tajnosti, ker je stvar notorična – se je ločitev ''starinov'' in ''mladinov'' izvedla tako ostro, kakor ne v nobeni drugi stranki. ''Stari'' prepočasi umiramo, ''mladi'' pa prehitro rastejo. Ti zadnji so prepričani, da so ''starini'' samo še škodljivci in da je prva naloga stranke, da se iztrebijo iz nje. Tudi je razširjeno mnenje, da smo stari ljudje podobni rastlini, ki se je posušila na pašniku, in sicer od korenine do vršička. ''Starini'' pa zopet zastopamo mnenje, da ''mladini'' ničesar ne vedo, da se vtikajo v stvari, o katerih nimajo pojma, in da morajo stati pod gotovim nadzorstvom. Krivda bo brez dvojbe na obeh straneh, ali na obeh straneh se bodo prepričali, da bo treba kompromisa, ker nobena stranka brez izkušenih starejših mož in brez ognjevite mladosti obstajati ne more. Ali vse to ne spada sem, vendar pa ''mladinov'' in ''starinov'' tudi tukaj nisem mogel prezreti. – Ko je prišel ''Ljubljanski Zvon'' v druge roke, se mi je prineslo na uho, da na moje sodelovanje več ne računajo, ker sem v slovstvu popolnoma onemogel - to se pravi: še bolj kot v politiki. Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej sem spisal ''Cvetje v jeseni'', sedaj pa pišem ''Visoško kroniko''. Po ''Cvetju v jeseni'' sem nekaj počival, pa so me zopet razdražili. V tem primeru ne politični moji somišljeniki, temveč pripadnik Slovenske ljudske stranke. Nekaj mesecev je naše slovstvo posebno čvrsto poganjalo tako imenovane ''misli'', oziroma ''aforizme''. V 'Domu in svetu' čitam nekega dne aforizme g. dr. Preglja, ki ga osebno ne poznam. Priobčil je svoje ''misli'' in med drugimi je priobčil tudi to ''misel'', da ''naj ga Bog obvaruje, če je enkrat dosegel petdeseto leto svojega življenja, da bi še kaj pisal ali pisaril.'' Ta ''misel'' me je zopet podkurila – in par dni pozneje sem že zadel pisati ali pisariti 'isoško kroniko. / Z g. dr. Pregljem se morda ne bova prepirala: če bo moj spis potrdil resnico njegove slovstvene dogme, mu to gotovo ne bo v škodo; če ne, sodim o gospodu profesorju, da zaradi tega tudi ne postane nesrečen, ker vsako pravilo dopušča to ali ono izjemo!«

Pisatelj Ivan Pregelj je torej zatrdil, da po 50. letu ni več mogoče napisati nečesa vrhunskega. Tavčar mu je dejavno oporekal tako, da je v svojem 66. letu objavil sveže napisano Cvetje, dve leti pozneje pa še Visoško kroniko. Književno je torej cvetel v jeseni.

Meta, Tavčarjev lepotni ideal

Tavčarjeva dela so nabita z erotičnim vzdušjem. Temu bi težko kdo oporekal. Vprašamo se raje, od kod ta erotika izvira. »Erotika vzkali v Tavčarju že zelo zgodaj, in to iz religioznosti.« To je trditev Marje Boršnik. Kot je pri njej običajno, poišče avtorica tudi tej domnevi potrdila v Tavčarjevih delih. Najprej v pismu, ki ga je 4. avgusta 1886 pisal svoji izvoljenki iz (Rogaške) Slatine v Ljubljano. »Premila moja Franica! Obljubil sem Vam, pisati o ljubezni, pisati Vam o moji ljubezni … Povedati Vam hočem zgled svojega življenja! Ko sem bil star 14 let, zahajal sem doma še v cerkev. Na desni strani v zidu napravili so bili tedaj novo mater Božjo. Imela je rožnat obrazek, a v beli roki držala je malo rudeče srce ter ga tiščala na svoje prsi. Okrog nje naslikane so bile palme in druga tropična drevesa s širokimi peresi. Tudi so prižigali vsako nedeljo obilo lučic, da se je vse žarilo po steni. Vidite v to mater Božjo sem bil pol leta prav resno zaljubljen! Sanjal sem o nji, in gojil sem vročo željo, da bi vmerl, ter se tako združil ž njo, ki mi je bila tedaj vzor vse ženske lepote. Nekega dne pa sem se hipoma prebudil. Nekdo je namreč trdil, da je tista mati božja podobna Županovi Ančiki, dekletu, ki ni bilo ne lepo ne grdo, a toliko leno, da ni bilo za drugega vporabiti, nego, da je pasla kokoši po vertu. V mojem srcu pa je slana pobrala ljubezen in bilo je nekaj časa prazno in nesrečno: poteptani so bili vzori, in na njihovem mestu stala je lena Ančika, ki je bila v resnici podobna tisti materi Božji. Tako prebujenje je grozno, in komur je dano, si ga več nazaj ne želi.«

Enako trditev – da se mu je prva ljubezen prikazala v podobi Matere Božje – ponovi Tavčar tri desetletja pozneje, v Cvetju v jeseni. Tu je njegova junakinja Naša gospa z Gore. »V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati. / Ko je nato stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi sončnimi žarki …« Kakor se je v rani mladosti začelo, se je na starost ponovilo. Ko opisuje Metino lepoto, jo primerja s podobo svete Cecilije. »Na obraz ji je padala polna svetloba. Kako naj vam, ljube prijateljice, popišem ta obraz? To je ravno: ne da se popisati! Pogledal sem jo, ali takoj je odmaknila oči ter jih je dvignila proti stropu. Prešinila me je misel: ta obraz, nebeški Rafael, se je moral nekdaj že zibati pred tvojim duhom! In res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo podobo svete Cecilije! Naša Meta je imela obraz te svete Cecilije. Čarobni vtis pa so povečevali svetli, na rdeče spominjajoči lasje, ki so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega brda …«

Meta je torej lepa kot svetnica in že zato nekako ne sodi v zakon s priletnim in pomeščanjenim sorodnikom, ki bi rad v jeseni svojega življenja še malo cvetel …

Viri: Klemen Lah, Andreja Inkret, Slovenski literarni junaki, Mali leksikon, Ljubljana, 2002. / Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1917: http://lit.ijs.si/cvetjevj.html / Izidor Cankar, Obiski, Ljubljana, 1920