In se prenaša naprej

Poglejmo, kako konkretno se prenese vzdušje iz roda v rod. Oče se je zaradi kariere odločil, da bo odšel za dve leti delat v tujino. Ker mu je dolgčas in želi čim preje dovolj zaslužit, podaljša delovnik in ne želi pretirano razmišljati o domu, kjer živijo žena in dva majhna otroka. Ne želi razmišljati, še bolj pa noče in ne upa začutiti teže osamljenosti. Čez dan dela, zvečer in ponoči je sam. Občasno pridejo trenutki žalosti, ker si je izbral tako težko pot. Strah ga je, kaj se dogaja doma: ali bo žena zvesta, obupno pogreša otroka, težko mu je, ker ga nihče ne razume, saj vsi samo delajo in delajo. Doma žena skrbi za dva otroka, strah jo je, ali jo bo mož še imel rad, kaj če v tujini dobi drugo. V resnici nima moža, ima odličnega sponzorja, dejansko pa to ni družina. Ko pride na dva meseca domov, hitro gradijo hišo. Popolnoma razumemo, da sta se zavestno odločila za takšno pot. Želela sta boljši življenjski standard zase in za otroka. V rani mladosti, zlasti v otroštvu, najbolj srkamo domača vzdušja. Tako otroka poleg njune ljubezni dobita tudi njegovo žalost, strahove … in njeno razočaranje, ko noro pogreša njega, njen sram, ko jo nekateri zbadajo, če je kar sama, dobijo njene občutke krivde, da bi se ona morala bolj potruditi, si najti službo in ga obdržati doma … Če se o vseh teh težkih čutenjih nista pogovarjala in na ta način sproščala »balončka težkih čutenj«, se ta balonček prenese na otroka. To je psihološki zakon, ki smo mu podvrženi. Ne vemo, kako in zakaj, vendar bo vsak otrok dobil nekaj: eden bolj njegova težka stanja, drugi njena. In oba bosta preko svojih življenj odigravala ta neizgovorjena notranja razpoloženja. Tako prvi otrok ne bo vedel, zakaj čuti neki strah, zakaj ga je strah novosti, zakaj ne more od doma, zakaj zablokira ob moških avtoritetah … Morda bo ta strah izražal z neprimernim vedenjem v šoli, s ponižnostjo, ki mu že škodi, morda se bo jezil za vsako malenkost … – tam globoko v njem pa živi očetov strah, kaj se dogaja z njegovo družino v domovini. Tak otrok bo dobil partnerja, ki bo stalno fizično odhajal (ali najmanj čustveno) in ki mu bo prebujal točno iste občutke, kot jih je doživljal, ko ni bilo očeta.

Primer je resničen. Možnosti, kako se razplete začasno ločeno življenje staršev za otroke, je ogromno. Želeli smo le pokazati, kako deluje mehanizem prenosa na naslednji rod. Zato le natančno v sebi poglejmo, kaj smo dobili od prednikov, in to popravimo, ozavestimo. To je samo v naši moči. Ključno je, da ne krivimo nikogar in da sami prevzamemo odgovornost zase – ne glede na preteklost. Ne pozabimo pa, da smo od staršev, prednikov, najprej dobili življenje. Kot velja opisani mehanizem za težka čutenja, seveda velja tudi za prenos pozitivnih čutenj iz roda v rod.