Ko te doleti možganska kap

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. julij 2017 / 13:10  

Družini Skumavc iz Žiganje vasi se je življenje korenito spremenilo, ko je moža in očeta Bogdana pri sedeminpetdesetih letih zadela možganska kap. Večina skrbi zanj je na njihovih plečih, tudi finančna. Zelo so hvaležni za donacijo zunanjega dvigala k hiši, ki Bogdanu, ki je na invalidskem vozičku, omogoča, da dneve ob lepem vremenu preživlja na domačem vrtu. In vsak dan spremljajo njegov napredek in upajo na izboljšanje ...

Bogdana Skumavca iz Žiganje vasi v občini Tržič je možganska kap zadela 29. oktobra leta 2015. »Imela sva samo en avto in mož me je vsak večer, ko sem zaključevala s službo v Medvodah, prišel iskat. Tega dne je bil zgodnejši in se je v Medvodah dobil s prijatelji, ko so me poklicali, da ga je obšla slabost. Pohitela sem do njega, tedaj je že ležal na tleh in gledal v prazno. Poklicali smo reševalce, ki so ga odpeljali v UKC Ljubljana. Takoj so prepoznali možgansko kap, še isto noč je bil operiran. Zdravniki so se bali, da ne bi prišlo do dodatnih zapletov.« Takole se tega nesrečnega dne spominja Bogdanova žena Nada. Bogdan je na nevrološki kliniki ostal do konca leta 2015, potem so ga za nekaj tednov premestili na rehabilitacijo v Laško. Konec januarja 2016 se je vrnil domov. Družina se je znašla v stiski, saj so se s tako hudimi posledicami Bogdanove možganske kapi težko spoprijeli, ker za to niso imeli strokovnega znanja, doma tudi ni bilo nikogar, ki bi bil ob njem lahko ves čas, saj so bili ostali člani družine po službah, Bogdanova mama pa je tudi ostarela.

Nadi srce ni dalo, da bi šel mož v dom

»Sporočili so nam sicer iz zavoda Stara Gora pri Novi Gorici, da ga lahko sprejmejo, a to bi na mesec zneslo dva tisoč evrov, ker je Bogdan potreboval celostno oskrbo in rehabilitacijo. Takšnega zneska naš družinski proračun ni zmogel. Po drugi strani mi srce ni dalo, da bi moža poslala stran od sebe, niti v bližnji Dom Petra Uzarja ne. Do pomoči na domu nismo bili upravičeni, ker nismo imeli takšnega priporočila od socialne službe, kar pa se tudi ne reši čez noč ... Znašli smo se v začaranem krogu brez pravega izhoda. V veliko pomoč doma je bilo sinovo dekle Valentina, še študentka, ki je marsikatero predavanje izpustila zato, da je bila lahko nekaj ur na dan z Bogdanom, ki sam ne more biti. Zlate ''ta mlade'' imam, brez njihove pomoči ne bi zmogla. Moj delovnik je namreč vsak dan od 10. do 19. ure. Bogdana tako vsako jutro, preden grem od doma, uredim, kosilo skuham večer prej.« Bogdan je bil oktobra lani še krajši čas na rehabilitaciji na Soči, zgolj toliko, kot prizna zdravstvena zavarovalnica, in ko se je vrnil domov, je družina vedela, da tako ne bo šlo več naprej. »Poiskali smo pomoč, upokojenko Slavko, ki pride od ponedeljka do petka vsak dan za štiri ure, dvakrat na teden ga obišče fizioterapevtka Tanja, ki odlično obvlada svoje delo. Za to dvoje gre Bogdanov mesečni prejemek, za vse drugo poskrbim jaz, od položnic do hrane ...« je pojasnila Nada.

Lažje bo, ko bo ob dopoldnevih v Koraku

Bogdan je že od februarja 2016 vpisan v čakalno vrsto za sprejem v kranjski Center Korak za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo. »Ko se bo pri njih izpraznilo prosto mesto, bo to razbremenitev za celo družino, predvsem pa bo to dobro za Bogdana, saj imajo v Koraku kakovosten strokovni program, od logopedov, delovnih terapevtov, fizioterapevtov ... Tam bo, ko bo sprejet, preživel dopoldneve in mislim, da mu bo tudi družba koristila in da bo hitreje napredoval,« je prepričana Nada. Pri Bogdanovi zdravstveni napovedi so bili zdravniki črnogledi, a Nada pravi, da je mož trdoživ, kar je v življenju že dokazal: »Še v mlajših letih je padel v globino pri gasilski vaji. Tedaj so mu napovedali, da ne bo shodil. Pa je.« Bogdan je bil po možganski kapi negibljiv, zdaj je na invalidskem vozičku. Ob ženini pomoči lahko za nekaj trenutkov vstane. Sporazumevanja v začetku ni bilo, zdaj pri tem počasi napreduje. Prepozna domače, pove, da ima sinove Robija in Boga in Sebastijana, s katerim rad poje. Valentina pove, da zelo rad igra človek, ne jezi se. Šteje do dvajset, trideset ... Njegova najljubša stavka sta: »Mami, ljubezen moja. Rad te imam.« In pogleda svojo ženo.

Zahvala vsem, ki družini stojijo ob strani

»Zelo smo se razveselili donacije, zunanjega dvigala, ki Bogdanu omogoča, da dneve ob lepem vremenu preživlja na domačem vrtu. Zato gre naša zahvala še enkrat vsem posameznikom in podjetjem, ki so prispevali po svojih močeh za nakup in montažo dvigala, pa Rotary clubu Tržič Naklo, Karitas Križe in Krajevni skupnosti Sebenje za to, da so dobrodelno akcijo podprli in jo izpeljali. Družina tega stroška ne bi zmogla, že zdaj nas je strah, kako bomo zmogli prenovo in prilagoditev kopalnice, da se bo Bogdan lahko normalno prhal,« je tiho željo za konec izrazila Nada Skumavc.