Tirolske korenine Soričanov

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Voščenka / ponedeljek, 3. julij 2017 / 11:07  

Zaradi izgube ozemelj v zgornjem delu Pustirške doline so freisinški škofje prebivalce iz Innichena v 13. stoletju naselili na območje Sorice z okolico. V tirolsko naselitev pod vrhove Ratitovca se je poglobil mladi raziskovalec mag. Miha Markelj iz Železnikov.

Soričani so ob nedavnem obisku županje italijanskega Innichena Rosmarie Burgmann z zanimanjem prisluhnili predavanju Tirolska naselitev pod vrhove Ratitovca, ki ga je pripravil Miha Markelj, raziskovalec in doktorski študent na Fakulteti za humanistične študije Koper. Markelj se s to tematiko ukvarja vse od dodiplomskega raziskovanja tirolske arhitekturne dediščine v vaseh zgornje Selške doline, za katero je leta 2011 dobil evropsko nagrado Karla Velikega. Tokratno predavanje je osnoval na podatkih iz srednjeveških urbarjev in listin ter matičnih knjigah.

Kot je dejal uvodoma, Soričane vsa ta leta z Innichenom povezujejo freisinški škofi. Leta 973 jim je nemški cesar Oton II. podaril ozemlje Selške doline in Škofje Loke. »Zgornji del doline je bil do takrat še nenaseljen, saj so v darovnici omenjena zgolj krajinska imena. Edino naselje z območja Selške doline, omenjeno v darovnici, so Selca,« je pojasnil Markelj. Gospostvo Innichen je pod upravljanje freisinške škofije prešlo že pred tem – leta 783. A sprva veliko ozemlje, ki so ga freisinški škofje imeli v zgornjem delu Pustriške doline, se je ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja začelo krčiti predvsem na račun Tirolskih in kasneje Goriških grofov. Tako se hube oz. večje kmetije v okolici takratnega trga Innichen niso mogle širiti, višek populacije pa se je začel naseljevati na druga ozemlja freisinških škofov – tudi v zgornji del Selške doline, ki je ponujal podobne pogoje življenja kot doma.

»Leta 1283 je bil v Sorici ustanovljen posebni urad za spremljanje kolonizacije, kar dokazuje notica ljubljanskega škofa Hrena iz leta 1609. Ta navaja, da je v letu 1283 freisinški škof Ericho, lastnik ozemelj iz Pustriške doline, dal v bližino Loke v okolico Sorice ustanoviti naselja, kjer prebivalci še danes govorijo nemški jezik,« je dejal Markelj. Da je šlo za prebivalce iz Innichena, pa dokazuje urbar iz leta 1515, v katerem je zapisano, da so podložniki na ozemlju Sorice oproščeni davka, ker so se tja naselili iz Innichena.

Najstarejši urbar, v katerem so tudi zapiski za Soriško župo, ki je pokrivala celoten zgornji del Selške doline, je ohranjen iz leta 1291, razkriva pa, da je bilo tedaj na njenem ozemlju 21 hub. »Urbar iz leta 1501 pa že pove podatke o posameznih podložnikih in locira posamezne kmetije,« je pojasnil Markelj in iz urbarja naštel tudi nekaj priimkov, na primer Frölich, Koffler in Pfeiffer, ki se na Tirolskem pojavljajo še danes.

Ob analizi urbarjev Loškega gospostva od 1291 do 1755 ter franciscejskega katastra iz leta 1825 je Markelj jasno rekonstruiral naselitev Tirolcev v podratitovške kraje. »Najprej so bile naseljene Spodnja Sorica, nekaj kmetij v Zgornji Sorici in Spodnje Danje, potem pa dolina pri Sorici, Zgornje Danje, zaselek Trojar, Ravne in nekdanja naselbina Michtal, od koder so se prebivalci preselili na Zali Log. Te kmetije so bile prve naseljene s prebivalci iz Pustirške doline, obdobje naseljevanja je trajalo do okoli leta 1340,« je razložil. Kasnejši urbarji zarišejo tudi nastajanje novih kmetij znotraj Soriške župe.

Prebivalci podratitovških vasi so dolgo gojili stike z njihovo prvotno domovino. Od leta 1340 so na vsaka tri leta imenovali delegacijo, ki je šla v Innichen darovat veliko svečo in denarni odpustek (Käfergeld), da se je v cerkvi brala maša za zaščito njihove zemlje. Ta tradicija se je ohranila vse do prve svetovne vojne.

Dediščina soriških prednikov se po besedah Marklja danes kaže v elementih tirolske arhitekturne dediščine, predvsem pa v ohranjeni kulturni krajini tega območja, ki daje Sorici vzdevek najlepše slovenske vasi ter se ohranja tudi z deli Ivana Groharja in njegovih naslednikov. »Tu so še ledinska imena in star dialekt. Dejanska dediščina pa se vidi predvsem v zavedanju prebivalcev, ki se trudijo za ohranjanje bogate kulturne dediščine v krajih pod Ratitovcem,« je še poudaril.