Vse manj slovenščine med zamejci

Damjana Kern se ukvarja s problematiko ohranjanja slovenskega jezika in identitete med Slovenci v Avstriji. Nedavno je za svojo doktorsko disertacijo prejela nagrado Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Damjana Kern iz Cerkelj je zaposlena na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že v diplomski nalogi je proučevala učinke dvojezične Višje šole za gospodarske poklice v Šentjakobu v Rožu na obdajajoče okolje. Nato je na isti šoli dobila službo jezikovne asistentke za slovenščino, kot gostujoča profesorica je sodelovala na celovški univerzi, poučevala pa je tudi otroke na ljudski šoli. Na ta način je imela vseskozi možnost spremljati šolsko situacijo na avstrijskem Koroškem. Svoje raziskave je strnila v doktorski disertaciji z naslovom Ohranjanje identitete s poučevanjem slovenščine med Slovenci v Avstriji, za katero je nedavno prejela drugo nagrado na natečaju Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V doktorski nalogi je poskušala ovrednotiti vlogo, ki jo ima učenje slovenščine pri ohranjanju slovenske identitete, zanimalo jo je tudi, kakšni so motivi, ki narekujejo vpis k pouku slovenščine. »Slovenski jezik vsaj pri starejših generacijah na zunaj ostaja glavni razpoznavni znak, prek katerega posameznik kaže pripadnost slovenstvu, pri mlajši generaciji pa to ni več pravilo. Na splošno je slovenščina bolj ali manj situacijsko omejena in zreducirana na svet zasebnosti. Umika se tudi iz pogovorne prakse v družinah, med sorodniki in prijatelji. Prag javnosti prestopa bolj ali manj skozi delovanje slovenskih organizacij, društev in manjšinskih struktur,« pravi dr. Damjana Kern, ki dodaja, da so se kulturne, politične in pravne razmere na Koroškem v zadnjem obdobju postopoma spremenile na bolje. »Sodelovanje med deželno vlado in slovenskimi organizacijami je na dokaj zadovoljivi ravni (manjšina pri svojem udejstvovanju praviloma ni ovirana, dvojezično šolstvo je deležno podpore, obstaja medijska ponudba v slovenskem jeziku, v avstrijskih medijih niso več prikazovani (zgolj) v negativni luči …). Nasploh je čutiti, da so se otoplili odnosi med večino in manjšino, manj je odkritega odpora do Slovencev, na slovenščino avstrijski sodeželani večinoma gledajo brez negativnih emocij, začela je celo pridobivati ugled (število vpisanih k pouku slovenščine na primer še nikoli ni bilo tako visoko). Žal pa kljub vsemu lahko rečemo, da slovenščina v javnosti nima mesta, ki bi ji v skladu z zakonskimi predpisi kot drugemu deželnemu jeziku pripadalo. Samoumevna je v okoljih manjšinskega delovanja, sicer pa v javnosti primanjkuje tako prizorišč kot tudi priložnosti za rabo slovenskega jezika. Slišati jo je na primer, ko pelješ otroka v dvojezični vrtec ali šolo, ko greš k dvojezični maši, na kavo v slovenski lokal ali ko prideš v stik s slovenskimi mediji … Tudi na posameznih uradih lahko Slovenci urejajo zadeve v slovenščini, če se le ne obotavljajo ali celo bojijo zahtevati, kar jim pripada.«

Vseeno Kernova opaža, da »se v splošnem jezikovna podoba manjšine radikalno spreminja na slabše«. Pogovorni jezik med koroškimi Slovenci večinoma ni več slovenščina. »Učijo se je v šoli, peša pa medgeneracijski prenos, malo je rabe med družinskimi člani … Slednje pa je za ohranjanje jezika izjemnega pomena, saj je brez uporabe jezika znotraj družine težko ohraniti slovenščino kot živ jezik.«

Zanimanje za učenje slovenščine pa ni več pogojeno zgolj z narodnostno-identitetnimi vzgibi. »V zadnjih petnajstih letih delež prijav kaže, da je dvojezična ponudba na Koroškem sprejeta kot dobrodošla alternativa enojezičnim avstrijskim šolam. Za vpis na šole se poleg tistih iz dvojezičnih družin odloča tudi veliko takih, ki prihajajo iz nemško govorečih družin. Večina prijavljenih otrok je takih, ki ne doraščajo s slovenskim jezikom v družinskem okolju in nimajo neposredne afinitete niti do jezika niti do slovenske kulture,« zaključuje Damjana Kern.