Zastopa pravice pacientov

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: / nedelja, 28. maj 2017 / 19:29  

Avgust Rebič je šesto leto zastopnik pacientovih pravic za Gorenjsko. Samo lani je obravnaval okrog štiristo primerov, od zahtevnejših telefonskih klicev do reševanja zadev v zdravstvenih ustanovah skupaj s pacienti. Pacienti se najpogosteje obrnejo nanj po nasvet zaradi domnevno slabe komunikacije zdravstvenega osebja, predolgih čakalnih dob in kršitve pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo. Rebič je upokojen pravnik, kot zastopnik deluje v prostorih kranjske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Kranju vsako sredo popoldne in vsak četrtek dopoldne. Več pa v pogovoru z njim ...

S kakšnimi težavami se pacienti najpogosteje obračajo na vas?

»Najpogostejši so problemi s komunikacijo med pacientom in zdravnikom oz. zdravstvenim osebjem. Ko me pacient na to opozori, se dogovorim za srečanje v dotični zdravstveni ustanovi in zdravnik npr. v moji prisotnosti pacientu še enkrat razloži njegovo zdravstveno stanje, mu pojasni, zakaj ni ravnal tako, kot si je pacient predstavljal, da bi moral. V osemdesetih, devetdesetih odstotkih se s tem pogovorom ti problemi, ki sodijo v kategorijo domnevnega kršenja pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, tudi rešijo.

Na drugem mestu je domnevno kršenje pravice do pacientovega časa, sem sodijo dobro znani problemi predolgih čakalnih dob. Na papirju ima pacient sicer lepo zapisane pravice, v resnici vidiš, da ni tako. En tak primer je v Kranju prvo preventivno zdravljenje zob s povprečno čakalno dobo štiri leta, na zobotehnične storitve se čaka celo sedem let.

Kar pogosto zdravstvene ustanove tudi ne vodijo ustrezno čakalnih dob. In se dogaja, da pacient v razumnem času ne more pridobiti niti osnovnega, torej datuma specialističnega pregleda. S tem problemom pride k meni, pokličem in zadevo v nekaj dneh uredim. Podobno se dogodi, ko pacient predolgo čaka na izvid, tudi po več mesecev. Pokličem v imenu pacienta in se potem zadeva pospeši.

Pacienti se obrnejo name tudi, ko imajo problem s pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo. Vsak pacient ima pravico, da pride do kopije svoje zdravstvene dokumentacije in ob tem samo navede razlog, zakaj jo potrebuje. Ni treba, da je ta razlog pravno utemeljen.«

S svojim posredovanjem pa ne morete vplivati na krajšo čakalno dobo za pacienta, kajne?

»Ne morem. Lahko samo povprašam zdravstveno ustanovo, zakaj mora pacient čakati tako dolgo.«

Se vam je v šestih letih, kar ste zastopnik pacientovih pravic, kdaj zgodilo, da so vam v kakšni zdravstveni ustanovi zaprli vrata?

»Ne. Vrata so mi vedno odprta, lahko pridem na razgovor in do zdaj sem vedno dobil odgovor.«

Kako ocenjujete spremembe zakona o pacientovih pravicah in predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju s stališča »odvetnika pacientov«?

»Zastopniki pacientovih pravic smo se aktivno vključili v oba zakona s pripombami in predlogi. Zelo pomembno se nam zdi, da se ohrani in pravilno opredeli pravico do drugega mnenja. Želimo, da se drugo mnenje po novem lahko pridobi na vseh ravneh zdravstva, torej tudi na primarnem, in da v primeru, ko pacient išče drugo mnenje, ni najprej vezan samo na tisto zdravstveno ustanovo, znotraj katere je že bil zdravljen. Zastopniki smo poudarili tudi problem predloga omejevanja bolniškega staleža na eno leto. Kaj če se zdravstveni problem v tem času ne reši? Se bo ta problem potem prenesel samo iz sfere zdravstva v sfero sociale? Prav tako se nismo strinjali z določbami v predlogu zakona o zdravstvenem varstvu glede predvidenega samoplačniškega popravljanja medicinskih zapletov, ki so nastali zaradi storitev zunaj javnega zdravstva. Želimo tudi, da zakon natančneje opredeli standardne in nadstandardne storitve in kdo odloča o tem. Bojimo se namreč, da bo potem tako kot pri zobozdravstvenih storitvah, kjer moraš približno osemdeset odstotkov sam financirati, če hočeš, da imaš v redu storitve. Zakon naj prav tako podrobneje opredeli postopek uveljavljanja garancijskih pravic pri zobozdravnikih, tu so veliki problemi.«

Vaša pomoč je brezplačna, za obisk pri vas pacient ne potrebuje zdravstvene izkaznice. Kako pacienti pridejo do vas?

»Vse več je komuniciranja po elektronski pošti. Pacienti pošljejo vprašanja in jim odgovorim z neko osnovno informacijo. Če je zadeva kompleksnejša, se dogovorim za srečanje in na podlagi tega za naslednji korak. Lahko je to še en razgovor v zdravstveni ustanovi, da zadevo še bolj razjasnimo, skušamo na miren način rešiti spor. Če pacient s tem ni zadovoljen, mu lahko pomagam pri pisanju pritožbe ali pa ga zastopam. Vedno pa poskušam najprej z mediacijo rešiti zadeve, tako je formalnih pritožb oz. obravnav malo, lani sem jih imel dvanajst od skupaj okrog štiristo primerov (od zahtevnejših telefonskih klicev do osebnih razgovorov ...). Število primerov iz leta v leto rahlo raste, verjetno nekaj k temu prispeva tudi že moja prepoznavnost na Gorenjskem.«

Vloga zastopnika je svetovalna, ne opravljate standardnih odvetniških storitev.

»Kdo pride tudi zaradi odškodnin, ki pa niso stvar zakona o pacientovih pravicah, ne na prvi ne na drugi stopnji pred komisijo za varstvo pacientovih pravic. Na prvi stopnji se odškodnina obravnavana samo v smislu, da se povrnejo kakšni neupravičeni stroški, zapleti do največ tristo evrov. Osnova za odškodnino je npr., da se je v postopku na prvi stopnji ugotovilo, da je prišlo do zdravniške napake oz. neprimernega ravnanja. Pacient gre na podlagi tega s pritožbo na zavarovalnico, ker je vsak zdravstveni zavod zavarovan proti zdravniškim napakam oz. je bila ugotovitev na prvi stopnji osnova za tožbo pred civilnim sodiščem. Nikakor pa ne morem zastopati pacienta glede odškodninske tožbe in višine odškodnine.«

Kakšna je vaša vloga pri zastopanju psihiatričnih bolnikov?

»V Psihiatrično bolnišnico Begunje spremljam paciente kar nekajkrat na leto. Pokličejo me pacienti, ki menijo, da so bili neupravičeno zadržani na zaprtem oddelku ali pa hospitalizirani. Zgodilo se je, da me je pacient poklical in prosil, naj ga zastopam, vendar ko se je odločalo, ali bo še naprej ostal na zaprtem oddelku, mene niso pustili zraven. Sodišče o tem odloča, tam je že odvetnik, so posebni zastopniki pacientovih pravic samo za psihiatrične primere. Ampak pacienti želijo pa mene zraven ... Zastopniki pacientovih pravic in tudi v psihiatričnih bolnišnicah smo ta problem zaznali širše in treba bo razčistiti vlogo nas splošnih zastopnikov pacientovih pravic – ali res ne smemo sodelovati v postopkih, ko je pacient prisilno hospitaliziran? Na splošno pa s psihiatričnimi bolnišnicami dobro sodelujemo.«

Katere težave največ zaznavate pri mlajši populaciji?

»Veliko problemov je okrog ortodontskega zdravljenja. Na Gorenjskem je malo ortodontov, zdravljenje je dolgotrajno ... Zaznal sem tudi probleme ločenih staršev; mama svojega otroka ne bi dala cepiti, oče bi ga dal. Oba imata seveda roditeljsko pravico in morata se uglasiti. To so novodobni problemi in v takem primeru starše napotim na center za socialno delo, če se z mojo pomočjo ne morejo uskladiti.«

Povečuje pa se tudi število obiskov pri vas v zvezi z izjavo o vnaprejšnji zavrnitvi zdravljenja.

»To je izjava, ki jo podpišejo pacient, zdravnik in zastopnik pacientovih pravic. Za to izjavo se odločajo predvsem starejši, ki se najprej s svojim osebnim zdravnikom pogovorijo, kakšnega zdravljenja pacient ne dovoljuje (npr. če pride do vzdrževanja njegovega življenja s priključitvijo na umetna pljuča brez možnosti ozdravljenja na dolgi rok). Zdravnik se mora te podpisane izjave držati oz. jo mora upoštevati tudi, ko pride do take situacije, ko pacient zaradi napredovale bolezni sam ne more več odločati. Ko sem začel opravljati funkcijo zastopnika pacientovih pravic, sta bili taki izjavi dve na leto, lani sem bil sopodpisnik petnajstim.«