Cannes, sedemdesetič

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: / sobota, 27. maj 2017 / 15:14  

Festival v Cannesu je za film to, kar so olimpijske igre za šport: najbolj izpostavljeno tekmovanje najboljših v filmskem poslu in umetnosti. To nedeljo izvemo, čigava bo letošnja zlata palma …

Letošnji favoriti

Med 56 izbranimi filmi iz 29 držav je 19 tekmovalnih. Poglejmo v šesterico od teh, ki veljajo za favorite. Prvi: Happy End, režija Michael Haneke. »Eden najmočnejših avtorjev evropske kinematografije je že pobral dve zlati palmi, za Beli trak (2009) in Ljubezen (2012), za Skrito (2005) je prejel nagrado za režijo, za Učiteljico klavirja (2001) veliko nagrado žirije. Če bi še v tretje prejel najvišje priznanje, bi bil prvi režiser, ki mu je to uspelo. Zanimivo je, da se film odvija v Cannesu in raziskuje življenje družine srednjega razreda, ki je emocionalno vpeta v begunsko krizo.« Drugi: Twin Peaks, režija David Lynch. »Prvič v zgodovini festivala bo eden njegovih osrednjih dogodkov televizijska nadaljevanka. Lynch je namreč Cannes izbral za svetovno premiero prvih dveh delov nadaljevanja svoje kultne serije z začetka devetdesetih let. Najbrž ne brez razloga: leta 1992, ko so na festivalu premierno prikazali njegov film Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj, ki je vsebinsko deloval kot celovečerni uvod v nadaljevanko, so ga v Cannesu izžvižgali, iz njega se je javno norčeval Tarantino, ljubitelji serije so bili razočarani. Bo Lynch Cannesu letos zaprl usta?« Tretji: The Beguiled, režija Sofia Coppola. »Ali roman ameriškega pisatelja Thomasa Culliana o vojaku zvezne vojske, ki se med ameriško državljansko vojno zateče v dekliško šolo, po filmski priredbi, ki jo je leta 1971 s Clintom Eastwoodom posnel Don Siegal in v ospredje postavil pogled protagonista, potrebuje še fokus na pogled protagonistk? Gotovo. Film Sofie Coppola velja za najbolj pričakovan film letošnjega tekmovalnega programa. Igralci Nicole Kidman, Kirsten Dunst in Colin Farrell temu najbrž niso ovira.« Četrti: The Killing of Sacred Deer, režija Yorgos Lanthimos. »Poleg Sofie Coppole je v isti film Nicole Kidman in Colina Farrella združil tudi Grk Yorgos Lanthimos, režiser, ki je pred dvema letoma za film Jastog, katerega protagonist je prav tako Farrell, prejel nagrado canske žirije. Farrell tokrat igra šarmantnega kirurga, ki pod svoje okrilje vzame najstnika, a zdi se, da bolj kot najstnik njega on potrebuje fanta, da bi sestavil svojo disfunkcionalno družino. Kidmanova je njegova žena, v vlogi najstnikove mame pa je nastopila Alicia Silverstone.« Peti: You Were Never Really Here, režija Lynne Ramsay. »Za cineaste utegne biti eno najvznemirljivejših imen tekmovalnega sporeda Lynne Ramsay. Ta škotska režiserka namreč od izjemnega filma Pogovoriti se morava o Kevinu (2011), prikazanega v Cannesu, ni posnela nobenega igranega celovečerca. Njen novi film je posnet po romanu Jonathana Amesa, z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi ter z zgodbo o vojnem veteranu, ki skuša pred trgovino spolnega suženjstva obvarovati deklico. Ramsayjeva je sicer poleg Coppole in Naomi Kawase ena od treh režiserk letošnjega tekmovalnega programa. Od 49 filmov uradnega sporeda so jih letos dvanajst posnele ženske, kar je za Cannes izjemen dosežek.« Šesti: D'apres une histoire vraie, režija Roman Polanski. »Cannes ni nikoli zapustil kontroverznega režiserja Romana Polanskega, ki se je letos januarja zaradi pritiskov feminističnih organizacij odpovedal časti, da bi predsedoval podelitvi najvišjih francoskih filmskih nagrad – cezarjev. V svoji karieri jih je sicer sam prejel kar osem. V zadnjem desetletju so v Cannesu, kjer je leta 2002 za Pianista dobil zlato palmo, v različnih programih prikazali šest njegovih filmov. Pred tednom dni so tako organizatorji v program naknadno uvrstili tudi njegov najnovejši film, posnet po romanu nagrajevane francoske pisateljice Deplhine de Vigan Po resnični zgodbi. Scenarij, kot že kdaj prej, je napisal skupaj z Olivierom Assayasom, zgodba pa je osredotočena na pisateljico, ki se po izdaji svojega zadnjega romana zaplete z obsesivnim občudovalcem. Film bo prikazan zunaj tekmovalnega sporeda.« (Vir: Ženja Leiler, Delo) – Ti filmi nam v filmskem jeziku pripovedujejo o svetu, v katerem živimo. Naslove navajam v originalu, ker uradnih prevodov še ni.

Unikatni in nemogoči DT

»Se strinjam.« Tako se je glasil odgovor ameriškega predsednika na izjavo egiptovskega predsednika Abdela Fataha al Sisija, ko ga je ta označil za »unikatno osebnost, ki je sposobna delati nemogoče«. Se strinjate?

Koliko je srečnih?

»Je človek, ki je zdrav, nima dolgov in ima čisto vest, sploh lahko še srečnejši?« Tako se je spraševal škotski filozof in ekonomist Adam Smith (1723–1790), utemeljitelj novodobne politične ekonomije. Koliko je torej na tem svetu srečnih ljudi?