Bila so Titova mesta

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 23. maj 2017 / 10:26  

Dokumentarec o usodi osmih mest nekdanje Jugoslavije v dveh delih opazuje, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval nekoč sicer skupni prostor. Prvi del si na prvem programu Televizije Slovenija lahko premierno ogledate že danes zvečer ob 21. uri, drugega pa naslednji torek.

Po smrti Josipa Broza - Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajinah po eno mesto nosilo Titovo ime. Štiri mesta – Titograd, Titova Korenica, Titovo Užice in Titov Veles – so imela to čast že takoj po drugi svetovni vojni, druga – Titovo Velenje, Titov Drvar, Titova Mitrovica in Titov Vrbas – pa so se večinoma preimenovala v letu 1981. Z razpadom države so pridevnik Titov postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih različnih državah.

Zgodbe osmih Titovih me­st spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se humorno, včasih pa tudi nostalgično spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Poudarjajo, da so bila ta mesta pogosto privilegirana, da so bila izbrana prav zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Bila so vzorčna mesta socialistične države. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji.

Pogovarjali smo se s scenaristom, režiserjem in mo­ntažerjem dokumentarca Am­­irjem Muratovićem, ki se je podpisal že pod kar lepo bero dokumentarcev.

Film so skoraj v celoti posneli jeseni leta 2014. Sledili so dolgi meseci v montaži, ko je dobival končno podobo, želijo pa si, da bi ga poleg Slovencev videli tudi gledalci v vsaj nekaterih od sedmih držav, v katerih je bil film posnet.

Kaj je tisto, kar vas vleče k snemanju dokumentarnega filma, in zakaj Titova mesta?

»Velenje je edino slovensko mesto, ki je imelo to čast, da je poimenovano po Titu. Tam je še vedno osrednji trg s Titovim imenom, imajo spomenik, za katerega pravijo, da je največji Titov spomenik na svetu. SFR Jugoslavija je imela šest republik in dve avtonomni pokrajini in le osem mest je imelo Tita v imenu. Zanimalo me je, ali imajo tudi druga mesta Titovo ulico ali trg, ali imajo spomenik. Zakaj so prav ta mesta poimenovana po maršalu in predsedniku: ali zato, ker so bila razvita, sodobna, industrijska mesta, ali pa so to mesta, kjer so pod površjem tlela medetnična nasprotja. Ampak to je le del zgodbe. Ključno je, kaj se je v teh mestih v tridesetih letih spremenilo. To so portreti osmih mest, vendar jih doživljamo skozi pripovedi njihovih prebivalcev. Pri dokumentarnem filmu me vselej pritegnejo pričevanja, posamezniki, ki sestavljajo našo skupno zgodovino. Intimne zgodbe, ki se dotikajo nas vseh.«

Kaj vas je med nastajanjem filma najbolj fasciniralo?

»Predvsem smo bili presenečeni, kako so nas sprejeli v teh krajih. Če smo rekli, da snemamo film o Titovih mestih, se je vsem zdelo zanimivo, sprožil se jim je plaz spominov. Imeli so prijatelje v drugih nekoč Titovih mestih, hodili so na srečanja, na delovne akcije.«

Ljudje pogovorno še uporabljajo izraze kot Titograd, Titov Drvar, Titova Mitrovica ...? Velenjčani z veseljem povedo, da je bilo nekoč to Titovo Velenje, recimo?

»Ta imena uporabljajo zgolj še v šali. Napisi so zbledeli, tu in tam na kakšni stavbi še srečaš prejšnje ime. Po naključju smo še našli prometni znak z napisom Titovo Užice. Velenjčani pa so morda edini, ki se zavedajo, da je tudi to obdobje del zgodovine in dediščine. Zato imajo v Muzeju Velenje shranjeno tablo Titovo Velenje pa številne Titove slike, ki so nas včasih spremljale v uradih, šolah. In v Velenju so se začeli zavedati, da je to lahko turistično privlačno in organizirajo vodene oglede po ''Titovem Velenju''. V Užicah pa imajo tematski hostel, ki obuja obdobje Užiške republike iz leta 1941.«

Kako vaši sogovorniki v do­kumentarcu vidijo pretekl­o­st, sedanjost, prihodnost, sebe. Imajo svoje mnenje o nekdanjih sosednjih republikah? Kaj je zanje obljubljena dežela – obstaja sploh ta izraz? Hrepenijo po Jugoslaviji?

»V filmu res enkrat omenijo besedno zvezo ''obljubljena dežela'', ta izraz pa je namenjen Evropski uniji. Številne nekdanje jugoslovanske republike si želijo pridružiti tej naši skupnosti, a se hkrati bojijo, da bodo s tem izgubile dušo. Vendar le redki hrepenijo po Jugoslaviji. Pogrešajo pa izmenjavo idej, umetnosti, znanosti; pogrešajo prijateljstva, ki so se stkala. Prostor, ki smo ga nekoč brezskrbno prečkali, je danes prepreden z mejami, bodečimi žicami, ponekod pa neprehoden zaradi minskih polj. In prav vojna je tista, ki je nepopravljivo uničila življenja teh ljudi. Za deset, dvajset let se je čas ustavil, nastala je nerazumljiva praznina v glavah, razmišljanju. In tudi ta mesta so se – z redkimi izjemami – izpraznila.«