Ekstremni podvig na Grenlandiji

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / torek, 9. maj 2017 / 17:17  

Miha Podgornik iz Mošenj je s hrvaškim smučarjem Ivico Kostelićem uspešno zaključil prečenje Grenlandije, ki jima je pustilo hude ozebline.

Za hrvaškim alpskim smučarjem Ivico Kostelićem in njegovim spremljevalcem slovenskim vzdržljivostnim športnikom in biatlonskim trenerjem Miho Podgornikom je drugi veliki skupni podvig. Potem ko sta lani prečila Islandijo, sta letos zgodbo ponovila na Grenlandiji. Za prečenje, dolgo 582 kilometrov, sta potrebovala vsega 18 dni. »To je bil moj najtežji podvig doslej. Odprava se je uspešno končala, a niti približno si nisem predstavljal, da bo tako naporno,« nam je v soboto dopoldan med čakanjem na obisk hiperbarične komore v Čatežu pojasnil Miha Podgornik.

S Kostelićem sta se na letališče vrnila v petek zvečer, Podgornik pa je zaradi ozeblin šel neposredno k zdravniku. Pridelala sta si ozebline na obrazu, nogah, rokah, najhujše prav Podgornik, ki upa, da se jih bo dalo čim bolje sanirati. »Najbolj kritičen je prst na levi roki, ki je že odprt. V najslabšem primeru mi ga del lahko celo odrežejo. Ozebline so še na enem prstu na levi roki, ki se bo prav tako olupil, in na vseh petih na desni roki, torej je problematičnih kar sedem prstov. Bomo videli, kako bo po obiskih v hiperbarični komori,« je dejal športnik iz Mošenj na Gorenjskem. Ozebline so posledice hudega mraza, neugodnih vremenskih razmer, ki sta jih bila deležna med odpravo, takšnih, kakršnih nista pričakovala. Odpravo je Podgornik dokumentiral in tudi tukaj je razlog za tako hude ozebline. »Brez rokavic sem nastavljal fotoaparat. V trenutku me je zazeblo, dobil sem trde roke. Pri vetru, ki piha več kot sto kilometrov na uro pri več kot tridesetih stopinjah pod ničlo, si težko predstavljaš, kako mrzlo je to,« je dodal nekaj o razmerah. Podgornika osvajanje najlažjih poti ni nikoli zanimalo. In Grenlandija, priznava, je bila njegov najtežji podvig doslej. In ne samo zaradi mraza in vetra. »Na poti sva bila skupaj 18 dni, od tega sva imela dva dni prisilnega počitka zaradi viharjev. Že sama hoja po enajst ur na dan z vlečenjem sani za seboj je bilo garanje in velik napor. Poleg tega sva imela še težke razmere: čelni veter, mraz, ponoči se ne naspiš dobro, te ves čas malo zebe. Nisva pričakovala takšnih temperatur, saj je običajno malce manj mrzlo. Vse skupaj se sešteva. Pot je tudi zelo monotona. To je samo bela puščava snega, če je sonce, se vidi le črta vse povsod okrog, nimaš česa za opazovati, da bi te vsaj tisto zamotilo. Po kompasu hodiš čim bolj naravnost. Kar te zamoti, so jutranje in večerne procedure postavljanja in podiranja šotora, a tudi to je delo. Najvišja točka, ki sva jo dosegla, je 2485 m, najnižja pa nič,« je obujal še zelo sveže spomine. Po koncu podviga sta bila še tri dni v vasi Isortoq s šestdesetimi prebivalci. »Moram reči, da imajo domačini res težko življenje in si ga težko predstavljamo. So lovci, ribiči, dobivajo finančno podporo iz Danske, da sploh lahko živijo,« pravi.

Na prečenje Grenlandije gre okrog dvajset odprav letno. Njuna je bila posebna še po nečem. »Odprave so običajno kasneje. Sredi aprila se šele odpre sezona. Sva prva letos, ki sva jo končala, in ena redkih nasploh, ki sva jo opravila znotraj aprila. Povprečen čas odprav je 24 dni, midva sva jih potrebovala 18 v precej slabih pogojih. Imela sva tudi za samo dvajset dni hrane in sva morala loviti ta rok,« je še pojasnil.

Z mrzle Grenlandije sedaj ne gre na kakšno toplo morje. »To je bil moj dopust. Sedaj se začne delo z biatlonci,« je zaključil trener druge skupine naše biatlonske A-reprezentance. In naslednji podvig? »Je še prezgodaj, da bi razmišljal o tem. Najprej moram predelati Grenlandijo,« je še dodal.

Projekt Grenlandija je bil Kostelićev izziv, za katerega se je dolgo pripravljal. V akcijo je vključil tudi vse, ki so ga spremljali od doma, in sicer skozi dobrodelnost. Potekala je namreč akcija za pomoč otrokom z downovim sindromom iz Medžimurske županije.