Plečnikova bogata zapuščina tudi na Kamniškem

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. marec 2017 / 10:45  

Letos praznujemo 60. obletnico smrti in 145. obletnico rojstva arhitekturnega mojstra Plečnika, ki je svoj pečat pustil tudi na Kamniškem. Tu je večinoma ustvarjal po svojem 73. letu starosti, zapustil pa je nekaj pravih arhitekturnih zakladov.

Zapuščino arhitekta Jožeta Plečnika na Kamniškem že vrsto let preučuje Saša Lavrinc, arhitektka in konservatorka s kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, sicer pa Kamničanka, ki se je s Plečnikom začela ukvarjati že v času študija arhitekture, poglobljeno pa se mu je začela posvečati pred leti v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine in vseslovenske akcije, ko so v okviru zavoda za varstvo kulturne dediščine 'preorali' posamezna območja, kjer je bil aktiven Plečnik, in mu posvetili publikacijo.

Plečnik je v Kamniku ustvarjal na stara leta

O Jožetu Plečniku je bilo napisanega že veliko, a raziskovalci ob prebiranju pisem in brskanju po arhivih še vedno naletijo na posamezne, do tedaj manj znane podrobnosti. Rodil se je leta 1872, najprej enajst let študiral na Dunaju, ko je bil star 39, pa je odšel na praško šolo za oblikovanje, kjer je izpilil svoj odnos do detajlov. Leta 1920 se je vrnil v Ljubljano, kjer je poučeval do svoje smrti. Živel je v treh državah, najbolj pa so ga cenili v obdobju med obema vojnama. Večino del na Kamniškem je naredil po svojem 73. letu starosti, v najstarejšem zasebnem muzeju pri nas – Sadnikarjevem muzeju v Kamniku – pa v knjigi gostov njegov podpis najdemo že 18. aprila leta 1929.

Kot je Saša Lavrinc povedala na nedavnem predavanju v Kamniku z naslovom Plečnik na Kamniškem, bi o njegovem delu lahko govorili tri dni, zato se je osredotočila zgolj na nekaj stavb.

Zapustil je vrsto 'drobnarij'

»Na Kamniškem je Plečnik zapustil precej drobnarij. Župnijska cerkev svetega Benedikta v Zgornjih Stranjah je ena največjih zakladnic za prikaz vsega njegovega dela, načina dela in natančnosti, poglobljenosti in razmišljanja. Ta objekt združuje največ različnih stvari, ki jih je Plečnik počel,« začne Saša Lavrinc in našteje še vrsto arhitekturnih mojstrovin, ki jih je Plečnik (ali pa njegovi učenci pod njegovim močnim vplivom) v teh krajih pustil za seboj – Železniška postaja Kamnik Mesto (načrte zanjo je sicer podpisal Vinko Glanz), župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni, Glavni trg in stransko pročelje hiše na Maistrovi 2, Svečarna Stele, Frančiškanski samostan s kapelo božjega groba, žalski hrib z nagrobnikom družine Gabrovec-Perko, most čez reko Nevljico v Kamniku (danes znan kot Plečnikov most), župnijska cerkev sv. Ane v Tunjicah, župnijska cerkev sv. Jurija v Nevljah, podružnična cerkev sv. Doroteje v Mekinjah in župnijska cerkev sv. Petra v Komendi.

A prav posebno pozornost je v svoji predstavitvi Lavrinčeva namenila lovski koči kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici, objektu, ki so ga po Plečnikovih načrtih zgradili leta 1933.

Dvorec v Kamniški Bistrici zasluži svojo enciklopedijo

Lovišče v dolini Kamniške Bistrice je leta 1929 v zakup prevzel jugoslovanski dvor in kralj Aleksander Karađorđević je pri Plečniku naročil načrte za lovsko kočo. Plečnik si jo je zamislil kot stavbo, ki se bo kljub svoji velikosti in pomenu zlila z okolico – narisal je kamnito pritličje z nadstropjem, obloženim z lesom, in dvokapno položno streho. Ves material, tako les kot kamenje, so mojstri dobili v neposredni okolici. Poskrbeti je bilo treba tudi za kraljevo varnost, zato so načrtovali dvojno stopnišče. Dela so se zaključila v letu 1934, a kralj koče ni veliko uporabljal, saj je jeseni istega leta umrl v atentatu. Kot je povedala Saša Lavrinc, je bila lovska koča po drugi svetovni vojni nacionalizirana, med domačini pa je danes poznana pod več imeni – Lovski dvorec, Kraljev dvorec in predvsem Titov dvorec, saj ga je povojna oblast uporabljala za protokolarni objekt, tja pa naj bi večkrat prišel tudi Josip Broz - Tito.

»Plečnikov dvorec v Kamniški Bistrici si zasluži svojo enciklopedijo. Največji problem te zgradbe ta hip je, da je v dolgoročnem najemu (za 99 let, dvajset let je že preteklo) pri nasledniku Stola. Morali bi spodbuditi najemnika ali najti druge rešitve. Glede na svojo zgodovino je to vsekakor velika zgodba za to območje. Objekt je povsem ohranjen, tudi notranjost z vsem pohištvom, izdelanim po Plečnikovih načrtih, je večinoma nedotaknjena, zato gre res za pravi zaklad. Ohranjeni sta spalnici kralja in kraljice, kopalni kadi v obeh kopalnicah, lončene peči za ogrevanje prostorov, sedeži za varnostnike na obeh straneh zgornjega hodnika in tudi miza z znamenitimi Plečnikovimi stoli v družabni sobi. Objekt je še vedno v lasti države, je neizkoriščen in ponovno potreben prenove,« je poudarila Lavrinčeva, a dodala, da so strokovnjaki v objekt zadnjič lahko vstopili pred desetimi leti, kasneje pa se z lastnikom (ta naj bi objekt tudi ponujal v najem) za to niso več uspeli dogovoriti.

Vselej je sodeloval z lokalnimi mojstri

Ogromen doprinos k Plečnikovi dediščini nosijo tudi pisma, ki so se ohranila na tem območju. Plečnik je namreč sodeloval z mojstri iz lokalnega okolja, v okolici stavb, ki so jih gradili po njegovih načrtih. S temi mojstri si je dopisoval – poslovno in prijateljsko. V teh pismih najdemo marsikatero misel, ki lepo sodi k narejenim stvarem.

Gradnjo cerkve v Zgornjih Stranjah po svojih načrtih je tako denimo zaupal rezbarskemu mojstru Maksu Bergantu iz Kamnika, mizarskemu mojstru Francu Koncilji iz Mekinj in kamnoseku Francetu Vettorazziju iz Spodnjih Stranj. Sodeloval je tudi s ključavničarjem Francem Končanom iz Domžal, mizarskim mojstrom Alojzom Kladnikom iz Spodnjih Stranj in svečarjem Jankom Steletom iz Kamnika.

Zbirka orodja mizarja Koncilje je še danes ohranjena v celoti, v središču Kamnika, na Usnjarski ulici, še vedno stoji tudi hiša, v kateri je imel svojo rezbarsko delavnico Maks Bergant, in mnogi Kamničani si želijo, da bi to postal prostor za ohranjene Plečnikove stvari na tem območju.