Na isti dan

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. marec 2017 / 12:33  

Greh, 2. del

»Ko sem o glavobolu omenila mami, je zinila, da imam težave zato, ker sem do vrha polna greha. In me hudobec z eno roko že vleče v kotel, ki ga ima pripravljenega v peklu zame. Nekoč, ko je bilo zelo hudo, sem v kleti, kjer smo imeli krompir, odkrila steklenico slivovke. Bila je že vsa prašna in okoli nje se je ovijala pajčevina. Zdelo se mi je, da je oče nanjo pozabil. Nagnila sem jo v upanju, da bo pomagalo pri mojem glavobolu.«

Že po prvem požirku se je počutila bolje. Zdelo se ji je, da so problemi izginili, da ji je vseeno, da se ji 'fučka' cel svet. Bolj ko so jo doma tlačili, pretepali in poniževali, bolj se je vdajala pijači. Ugotovila je celo, da ji slivovka pomaga tudi v šoli. Prešlo ji je v navado, da je nagnila steklenico tudi pred kakšno šolsko kontrolno nalogo.

»Postala sem bolj vesela in razposajena. To so opazili tudi fantje iz višjih razredov. Začela sem jih mikati, saj sem jih v alkoholni omami, ki se je nisem niti zavedala, tudi sama spodbujala.

Spominjam se, da me je neki fant zvabil v drvarnico, ki je stala za šolo. Vanjo smo otroci že v jesenskem času nanosili drv, ki smo jih potem metali v pogoltne lončene peči, ki so stale v vsakem razredu. Fantovega imena se ne spomnim več. Smejala sem se mu, četudi me je miril, naj bom tiho, da naju kdo ne sliši. Ulegla sva se na staro razdrapano blazino iz telovadnice, on se je spravil name in mi nekaj zaril med noge. Niti ni bolelo. Le kri, ki se je pocedila, je pričala, da se je nekaj zgodilo. Ko jo je videl tudi na svojem lulčku, se je zelo ustrašil. Prav smešen obraz je naredil! Še potem, ko sem odtavala v razred, sem se smejala, in učitelj, ki me je prestregel na pragu, je v spoznanju, da mora biti nekaj narobe z menoj, onemel. Odnesel me je v zbornico. Bilo mi je slabo, a bruhati nisem mogla. Le nekakšna smrdeča pena mi je lezla iz odprtih ust. Ena od učiteljic me je poduhala in vzkliknila, naj me pustijo pri miru, da sem tako in tako pijana. Saj ni čudno, glede na to, čigava je, je še dodala. Potem so mi pomagali na noge, ravnatelj je ukazal, naj pride v šolo mama – in to je bilo to. Samo da sem ga slišala, sem se streznila. Mama me bo ubila, sem pomislila. Kaj naj storim? Kam naj grem? Nisem šla domov, raje sem zavila na avtobusno postajo v želji, da se nekam odpeljem. Ni bilo pomembno kam, le 'nekam'. Drobiža sem imela ravno toliko, da sem se lahko odpeljala v sosednjo vas. Avtobus je ustavil pred gasilnim domom, kjer je bila velika množica ljudi. Gasilski poveljnik je nekaj praznoval, ne vem več, ali god ali rojstni dan, pa so mu prišli ofirat od blizu in daleč. Bilo je zelo bučno, kar naenkrat se zraven mene znajde starejši moški in mi ponudi steklenico. O, s kakšnim užitkom sem jo nagnila! Čez čas, ko so bili že vsi bolj ali manj pijani, se spet znajde ob meni, prime me za roko in me odvleče nekam v klet. Začel me je lizati in otipavati in ko je ugledal moje krvave hlačke, je bil prepričan, da imam verjetno menstruacijo ... tako sem doživela posilstvo že v drugo, in to na isti dan. Le da je bilo v drugo grozno boleče, saj je bil možakar, ki mi je to storil, velik in močan. Ko je končal, me je kar pustil tam. Omotična, pijana in izrabljena sem kar obležala. Ko me je začelo zebsti, sem se oblekla v eno od gasilskih oblačil, ki so visele na kavljih. Ven nisem mogla, ker so bila vrata že zaklenjena. Še dobro, da sem našla vedro, kajti močno me je tiščalo na stranišče. Naslednji dan mi je odprl eden od mlajših gasilcev, ki je prišel pospravljat. Močno se me je ustrašil. Ko pa je slišal, kdo me je odvlekel v klet, mi je zabičal, naj molčim, ker se mi ne bo dobro pisalo, če bom kaj izčvekala. Menda je imel tisti človek doma orožje še iz časa druge svetovne vojne. Nisem imela kam iti, peš sem se odpravila proti domu. Mama je bila na srečo na njivi, zato sem se lahko v miru očedila. Za vsak slučaj, da bi laže prenašala njene pridige, sem smuknila še na požirek v klet. Posledice tega groznega dne so se pokazale šele kasneje. Čez dva ali tri mesece. Da je z menoj nekaj hudo narobe, je ugotovil zdravnik. Med tekom čez ovire pri telovadbi sem nesrečno padla, ker sem bila kar naenkrat čisto brez sape. Ustnice so mi pomodrele in v paniki je učitelj poklical zdravnika. Bil je prepričan, da je kaj narobe z mojim srcem. Ležala sem na klopi v telovadnici, sošolci so oprezali izza vogala, zdravnik pa me je pregledoval in spraševal to in ono. Za vsak slučaj jo peljem še h kolegici, je ob koncu dejal in nekaj zašepetal učitelju na uho. Ta je postal čisto zelen v obraz. No, in ta kolegica, ki je bila ginekologinja, je ugotovila, da sem noseča. Pri trinajstih letih! Ko me je začela spraševati o podrobnostih, sem ji zelo naivno odgovorila, da me je verjetno preklel župnik, medtem ko me je posadil na kolena. Ker mi je to tudi res zagrozil. Pa ni bila zadovoljna. Končno sem se spomnila še na tisti torek, a se mi v zvezi z mojo boleznijo sploh ni zdel pomemben. Bila sem namreč prepričana, da sta mi en in drugi moški nekaj zarinila v telo zato, da bi me bolelo. Zdravnico sta njuni imeni zelo zanimali. Prostodušno sem ji povedala, kdo sta bila. Ne vem več, kaj so se odrasli nato pogovarjali o meni. Vem le, da je pome prišla mama. Ni bila žalostna, le besna. Če ne bom jaz tebe fentala, boš pa ti mene, mi je zabrusila, ko me je zagledala v čakalnici. Čez nekaj dni me je morala odpeljati v bližnjo bolnišnico. Nihče mi ni povedal, zakaj točno. Oblekla sem si srajco, preden so me odpeljali v drugo sobo. Spominjam se, da so mi dali na obraz neko krpo, ki je smrdela kot pokvarjen vinski kis. Ko sem se spet prebudila, sem ležala v sobi. V glavi se mi je vrtelo, ko sem poskušala vstati. Ni šlo. Ostala sem pet dni in vsi so bili prijazni z menoj. Trikrat na dan sem dobila jesti, vmes pa še kakšen 'balkan piškot' ali jabolko. Ne spominjam se, da bi me kaj zanimalo, zakaj sem tam. Edino, kar sem močno pogrešala, je bila slivovka. Ta mi je pa manjkala …«

Šele dosti kasneje je izvedela, da so ji naredili splav. Za to, kar se ji je zgodilo, nihče ni odgovarjal. Le odnos domačih do nje se je spremenil. Od takrat naprej je imela svoj krožnik in žlico, ker se je vsem gnusilo jesti za njo. Tudi v šoli ni nihče hotel sedeti pri njej. Le učiteljici se je jeseni, ko je prišla v osmi razred, smilila. Večkrat jo je poklicala k sebi. Ona je bila tista, ki ji je na primeren način povedala resnico o tem, kar se ji je zgodilo. Razložila ji je tudi, kaj ji lahko stori moški, če mu dovoli, da se približa njenim intimnim delom. Pa se je pisalo že leto 1972, ej, ljudje!

Cirila pa se je v svetu, v katerem ni bila več zaželena, začela vedno bolj izgubljati. Vsak dinar, ki ga je kje staknila, tudi ukradla, je pretopila v steklenico alkohola. Nanj se je že tako navadila, da si življenja brez slivovke ni več mogla predstavljati.

V eni od takšnih omam je napisala tudi pesem, ki jo je potem prebrala na valeti. Mame in učiteljice so jokale, Cirila pa se je čudila, zakaj vendar, saj ni napisala nič takšnega – le golo resnico.

»Doma je bilo še zmeraj tako, da so bila nesoglasja med očetom in mamo nam, otrokom, četudi smo bili že na pol odrasli, prikrita. Danes vem, da sta se starša prav zaradi mene pogosto prepirala. Oče je mami nenehno očital, da je ona kriva za moje gorje. Ona pa mu ni ostala dolžna, saj je trdila, da bi bilo vse drugače, če bi me bolj pogosto natepel.«

(Nadaljevanje prihodnjič)