Ne, ne bom se spremenil!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 15. marec 2017 / 14:49  

Nekako razumemo ljudi, da se nočejo spremeniti. Kajti stopati v nov svet je vedno nevarno. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za spremembo. Niti ni tako pomembno, kaj tam je, vemo le, da je neznano, lahko je nevarno. Strahovi pred novostmi so vedno prisotni. So realni in resnični za tistega, ki stopa na novo pot.

Ljudje se nočemo spreminjati. Poslavljanje boli. Nelogičnost in ironija sta v tem, da ostajamo v trpljenju in nočemo iti v novo. Čeprav nam ni prijetno, nam je pa vsaj poznano. Leta in leta ostajamo v istih razmerah, istem načinu razmišljanja, z istimi težkimi čutenji in nočemo iti v boljši svet. Naši možgani so navajeni na utečene poti in njih nič ne zanima, ali smo mi srečni ali nesrečni. Oni želijo funkcionirati s čim manj potrošene energije, to pa je stanje brez sprememb.

Ko žena prosi moža, naj kaj spremeni, mu najprej ni jasno, kaj bi rada od njega. Ko mu vendarle predoči, da bi se rada pogovarjala, da ga otroci potrebujejo, da so vsi prijatelji odšli od hiše, da je skregan s sorodniki, da ga zdravje zapušča …, ji odločno pove: »Ne, ne bom se spremenil.« Njemu zadostuje služba, garaža, delo na vrtu, predvsem pa neskončno gledanje televizije, tipkanje po računalniku in telefonu. To je njegov svet in naj ga pusti pri miru. Ne bo se pogovarjal o sebi, ne bo bral takšnih knjig (bral morda še, pogovarjal o vsebini pa že ne), ne bo šel na predavanje, niti na terapijo. On je rad sam in uživa v svoji samoti. To niti pod razno ni res. Takšen gospod v svoji osamljenosti strahovito trpi. Ve, da pot notranjih sprememb ni lahka, še bolj pa ga boli, ker je sam. Vedno je bil sam. Svojo samoto zapolni z aktivnostmi, ki ne omogočajo človeškega stika. Najbolj v življenju si želi stika in hkrati bo vse naredil, da do njega ne bom prišlo. Njegovi dnevi in še bolj noči so polne osamljenosti, zapuščenosti in žalosti, še večji pa je strah, da bi ga nekdo v celoti spoznal, kako zelo mu je hudo. Tega noče deliti z nikomur, kajti v preteklosti je bil večkrat tako zelo zavrnjen, neslišan, osmešen in osramočen, da ne bo več tvegal govoriti o sebi.

In res, ljudje rajši umrejo takšni, kot so, kot da bi začeli govoriti o sebi in se začeli spreminjati. Sprejmejo zagrenjenost, sitnobo, se celo krivijo, da so sami krivi za to stanje. Krivi niso, so pa odgovorni zase in za svoja počutja. Razumemo jih, kot razumemo dojenčka, da ne želi iz trebuha v novi svet. Dojenček je brez izbire prišel v novi svet, ki je precej drugačen, kot si je predstavljal v trebuhu. Gospod, ki je tako ogabno sam, pa ima izbiro, da stopi v novi in lepši svet. Izbere lahko tudi ne-spremembo. Potem bo sam odtrpel samoto. Stik v iskrenih odnosih vedno odrešuje. Naj ob sočloveku začuti varnost in ugasne računalnik, telefon …