Pokora

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. januar 2017 / 10:59  

Moj ata, 3. del

»Šele dosti kasneje, ko sem bil hudo bolan, staknil sem pljučnico, sem začel razmišljati o globoki jami, ki sem si jo sam skopal. Bližal sem se petdesetemu letu, hčerke nisem videl že skoraj deset let, bil sem zapit bedak z neurejenimi zobmi, ki ga nihče ni maral. Prespal sem osamosvojitev, prespal sem, da so prišli drugačni časi …«

Branko – malo za šalo, malo zares – trdi, da mu žensk ni nikoli manjkalo. Pogosto mu je bilo žal, da ni raje študiral psihologije. Tega, zakaj so si malodane vse, ki so se spentljale z njim, zadale za cilj, da ga rešijo pogube, ni razumel. Pri tem so bile vztrajne ravno toliko kot on, da se ne prepusti njihovemu vplivu. Nekoč je nekaj časa bival pri neki zelo mladi ženski, bila je ena tistih nadobudnic, ki so verjele, da bodo lahko v Ljubljani pomagale klošarjem in ostalim zgubam, ki jih ni bilo malo – in preživele.

»V primerjavi z njo sem bil že starec, a takrat, ko kakšen teden nisem pil, sem bil še kar pri močeh. Le dlani z oteklimi prsti, ker mi ledvice niso najbolje delovale, sem moral skriti, pa sva oba imela občutek, da ni nič narobe. Potem pa mi je njena prisotnost začela vzbujati slabo vest, nekega jutra, ko je ni bilo doma, sem si oprtal culo (dobesedno) in izginil. Kot vem, je še danes samska, ne rešuje le zgub, pomaga živalim, zavzema se za obstoj volkov in podobno. Sem in tja greva na kavo, če pridem v Ljubljano, več kot toliko pa ne. Skoraj leto dni sem živel – in to potem, ko sem se že odločil, da neham piti – z neko ločenko. Imela je tri otroke, najstarejša hči je bila v sedemnajstem letu. Kar dobro smo vozili, dokler mi to dekle ni priznalo, da je zaljubljeno vame. Ponovno sem zbežal, in čeprav takrat nisem pil že več kot dve leti, sem se ponovno vdal tej pregrehi. Bilo me je groza, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno podlegel nagonu in se spentljal s tistim otrokom. Kar nekaj časa sem se vlačil po Koroškem, takrat je bilo zelo moderno odkrivati negativne vodne tokove, ki slabo vplivajo na človekovo zdravje. Ker večino medicinskega znanja še ni izpuhtelo iz moje glave, sem na ta račun kar dobro služil. Ljudje pa, naivni, da bolj niso mogli biti, so mi tovrstne usluge drago plačevali. Pa da se ne bom samo kritiziral, naredil sem marsikatero dobro delo, saj sem jih več poslal k zdravniku. Pri tem sem jim zabičal, da morajo vztrajati, da dobijo specialistično obravnavo. Na prelomu tisočletja sem imel spet obdobje treznosti. Živel sem z neko žensko, ki je verjela v zdravo prehrano, pri Kitajcih v Kölnu pa se je naučila masaže stopal. Na te 'čungalunga' zadeve nisem dosti dal, a me je le prepričala, da sem ji prisluhnil. Poduhovljena plat me ni zanimala, le konkretna. Kadar je strankam razlagala, da so zboleli zato, ker čutijo do partnerja prezir in sovraštvo, sem se raje odstranil, ker se mi je zdelo smešno. Potem pa mi je padlo na pamet, da bi zdravilne učinke uporabil na sebi. Predlagal sem Meti, partnerici, naj me ozdravi 'ljubezni' do alkohola. Sprva je bila v zadregi, saj takšnega primera v svoji dolgoletni praksi ni imela. Potem pa sva se nekega petkovega popoldneva usedla v avto in se odpeljala k njenim učiteljem v Köln. V treh dneh se je pri njih toliko naučila, da se ji je zdelo, da bodo terapije lahko koristne tudi pri meni. Moram reči, da sem se te novice po eni strani razveselil, ker je nisem želel razočarati, po drugi strani pa me je postalo strah. Predolgo časa sem ga že 'vozil', da bi se znal kar naenkrat soočiti s povsem drugačnim načinom življenja. Po spletu naključij sem na hčerkino željo z njo ponovno vzpostavil stike, ki so bili sicer na precej majavih nogah, a vendarle. Tako rekoč sem imel pred očmi nekakšen cilj, za katerega se je splačalo živeti oziroma biti in ostati trezen. Metine masaže stopal so bile dolgo časa zelo boleče. Včasih sem tulil od bolečine, a me je spodbujala, naj potrpim, da bo bolje. Sproti mi je 'obnavljala' ledvice, jetra in bogvedi še kaj, kar je bilo verjetno že skoraj povsem uničeno. Čez kakšne tri mesece, ko nisem pijače niti povohal več, kaj šele, da bi kaj popil, mi je Meta predlagala, da bi ponovno lahko kaj naredil zase. Recimo, da bi obnovil zdravniško licenco. Skoraj me je kap ob njenem predlogu. Zlasti potem, ko mi je namignila, da bi lahko odprl zasebno ordinacijo, ki so, kamor sem pogledal, rasle kot gobe po dežju. Vzel sem nekaj časa za razmislek. Ni bilo enostavno. Moji možgani so leta in leta plavali v alkoholu, zdelo se mi je, da so že čisto uničeni. S težavo sem se lotil dela. Ni bilo lahko. Potreboval sem veliko lastne moči in še več njene spodbude. V tem času sem se občasno ponovno srečeval z nekdanjimi kolegi, ki so bili vsi po vrsti dobro preskrbljeni, uspešni, nekateri so si kot zasebniki ustvarili tudi zavidanja vredne standarde. Jaz sem bil še zmeraj izgubljen pezde, ki si je zavozil življenje. Pa tudi leta so se mi že nabrala na grbi.« Branku beseda z lahkoto teče, ne nazadnje tudi zato, ker govori o tistem obdobju svojega življenja, na katerega je danes najbolj ponosen.

Če ne bi bilo Mete, mu verjetno ne bi uspelo. Bolj je zaupala vanj kot on sam. Pomagalo je tudi, ker mu je hčerka povedala, da bo postal dedek. Kar naenkrat je imel tisoč razlogov za srečo.

»Potem pa se je zgodilo sredino jutro. Meta je morala po nekih opravkih v Ljubljano. Preden je zavila na glavno cesto, se je vanjo z vso močjo zaletel norec, ki je po celonočnem popivanju ves omotičen sedel za volan. Še sreča, da so nesrečo opazili drugi, kajti sam je pobegnil na varno. Kasneje so ga obsodili na dve leti pogojno, še izpita mu niso vzeli, barabi. Meta si je usodno poškodovala roki, tako da svojega dela nikoli več ni mogla opravljati. Z nečloveškimi napori je toliko prišla k sebi, da se lahko, če je nujno, premika tudi brez bergel. Nesreča me je streznila bolj, kot lahko priznam. Prvič zato, ker jo je povzročil zapit bedak, drugič pa zato, ker sem lahko dobroto vračal s še več dobrote. Meta je bila prepričana, da jo bom pustil na cedilu in zbežal, kot je bila pred tem moja navada. Nisem tega storil. V najhujših trenutkih sem bil noč in dan ob njej, jo masiral, kot me je naučila, ali pa sem jo le držal za roko, kadar je tulila od bolečin. Imela je več kompliciranih operacij, tudi na hrbtenici. Težki trenutki so naju še bolj povezali med seboj. Kadar sem se zlomil, me je tolažila, naj se ne žrem. Zmeraj mi je dala vedeti, da sva skupaj samo zato, ker sem velik del svojega življenja popolnoma zavozil. Če takrat, v svoji prvi službi, ne bi dal odpovedi, se ne bi nikoli srečala. Tako mi je govorila. Verjel sem ji, ker sem v njej videl tudi angela. Najbolj sem bil vesel trenutka, ko sva skupaj čakala ob telefonu, da mi sporočijo, bom dobil vnuka ali vnukinjo …«

Danes, na stara leta, ima tudi Branko veliko zdravstvenih težav, ki so prihajale v njegovo življenje kot posledica divjega, pijanskega, nebrzdanega življenja. A pokoro z veseljem nosi na svojih ramenih, zavedajoč se, da je zanjo kriv sam. In nihče drug.

(Konec)