Tomaž Humar – najmlajši človek, ki je prekolesaril svet

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / petek, 20. januar 2017 / 11:42  

Tomaž Humar je lani z 19 leti in 308 dnevi postal najmlajši Zemljan, ki je prekolesaril planet, pred kratkim pa je izdal še knjigo Svet ni meja, v kateri je popisal izkušnje z 28.968 kilometrov dolge poti, s katero je opravil v 209 dneh.

Kamničan Tomaž Humar po opravljeni maturi na šentviški gimnaziji ni razmišljal, kako čim bolj brezskrbno preživeti najdaljše počitnice. V mislih je imel popolnoma drugačen načrt. In ko se je zanj odločil, je vedel, da poti nazaj ni. Ali kot pravi sam: edina pot nazaj je naprej.

»Drugega avgusta 2015 je čas odločitve. Ideja je na videz preprosta – imam 212 dni, da prekolesarim 28.968 kilometrov brez dneva počitka. 140 kilometrov na dan, vsak dan, smer zahod, torej ves čas veter v prsi, ne glede na vremenske okoliščine, brez sponzorjev, brez ekipe, sam – človek in vizija,« pripoveduje Tomaž Humar na začetku svoje knjige Svet ni meja.

Odločen, da vizijo uresniči, se je v Debrecenu na Madžarskem odpeljal na pot, ki ga je vodila skozi več kot dvajset držav in 2600 mest ter nešteto izkušenj in dogodivščin, skozi katere je, kot pravi, iz fanta zrasel v moškega.

Brez rezervnega načrta

Prva misel, ki me prešine, ko se pogovarjam s Tomažem, je odločnost in prepričanost vase in pravilnost svojih odločitev. Tomaž Humar ni kolesar, pa se je vseeno odločil in odpeljal en krog okoli planeta. Pred odhodom je nekaj malega treniral – a verjetno premalo za takšen podvig. Toda kako sploh treniraš za pot okoli sveta?

Na enem izmed takšnih treningov je padel in se grdo poškodoval. Dobil je dvajset šivov na obrazu. A to ga ni ustavilo – kot tudi ne veter v prsi in stotine samotnih kilometrov avstralske divjine. Prebolel je tifus v Indiji, in to kar na kolesu. Na prvi pogled kar nekaj težav, a glavno je, da si postaviš cilj in ne pristaneš na kompromise, meni Tomaž. »Pri pomembnih stvareh v življenju je nujno, da imaš samo en načrt, za katerega veš, da ga boš izpolnil. Takoj, ko imaš nekje še neki rezervni plan, bo glavnega mnogo težje doseči,« pripoveduje svojo življenjsko filozofijo Tomaž, sam pa se sprašujem, koliko je k temu pripomogel njegov oče, ki je sebi in svetu vedno znova dokazoval, da ni nemogočih poti.

»Imel sem srečo, da sta mi oče in mama pokazala svet ter mi pustila, da razmišljam po svoje,« je zapisal v knjigi. Spominja pa se tudi trenutka, ko sta, ko mu je bilo komaj 11 let, z očetom gazila v novozapadli sneg pod Storžičem. Utrujen, naveličan in prezebel je prišel do točke, ko je poln besa in togote zaklical, da ima vsega 'poln kufer'. Reakcija njegovega očeta pa mu je dala dovolj motivacije za tisti vzpon in še marsikaterega naslednjega: »Se obrne, pride do mene, prime za rame in reče: 'Ne boš nehu!' Z zlomljenim glasom mu odgovorim: 'Zakaj ne!?' Me pogleda in mi reče: 'Zato ker si Tomaž Humar.' Od takrat naprej se nisem nikoli obrnil, nikoli odnehal, preprosto ne morem,« se spominja tistega mrzlega zimskega dne v Karavankah, ko je od enega najboljših alpinistov, kar jih je svet kdaj poznal – svojega očeta – prejel boleče preprost nasvet. Ne odnehaj, ker to nisi ti.

Drugačnost je gonilo napredka

Tomaž Humar je kljub mladosti izredno zrel človek. Točno ve, kaj v življenju hoče, a v njegovi odločnosti ni prostora za aroganco ali celo nestrpnost do tistih, ki živijo ali mislijo drugače od njega: »Prepričan sem, da je poti mnogo, da so prepričanja drugih, celo večine, drugačna, boljša za delovanje njihove biti. In prav je tako, drugačnost je eno izmed gonil napredka. Spoštovanje, strpnost in toleranca pa vrline, ki so v današnjem svetu bolj in bolj pomembne, če ne potrebne,« je zapisal v svoji knjigi.

Priznava, da ga je preizkušnja spremenila in da se je domov vrnil drugačen človek, kot je pred 209 dnevi odšel na pot okoli sveta. Svet ni meja je knjiga, ki bo zadovoljila ljubitelje dobrih potopisov kot tudi tiste, ki iščejo navdiha ali poguma za življenjske odločitve, pa jim instant knjige za krepitev samopodobe ne dišijo. Prav tako je to odlična knjiga za tiste Slovence, ki mislijo, da jih geografska majhnost naše države kakorkoli omejuje. Še posebno pa je to knjiga za mlade ali vse, ki so na začetku poti. »Napisal sem knjigo, ki bi jo želel prebrati pri svojih 15 letih, ko nisem vedel, kaj želim od življenja. Danes to točno vem. Knjiga je zgodba, polna optimizma in navdiha. Želel sem sporočiti, da smo Slovenci sposoben narod, ampak se prevečkrat po nepotrebnem držimo nazaj. Zakaj ne povemo naglas, ko naredimo nekaj dobrega? Srečni smo lahko, da smo Slovenci!« je na svoje korenine ponosen Tomaž Humar.

Svet ni meja

Knjiga Svet ni meja je zanimiva zmes razmišljanja o življenju in popisovanja povsem življenjskih situacij, s katerimi se srečuje kolesar-popotnik na poti okoli sveta. »Od švica smrdim, a se mi ne zdi, da bi se moral zagovarjati. Žal mi je edino reveža, ki je sedel zraven mene tri ure, medtem ko sem se slinil v spanju,« se glasi eden izmed številnih duhovitih zapisov vsakdanjika na poti. Knjiga pa je polna tudi drugih zanimivih prigod in navad mladeniča iz Kamnika, ki je avstralsko puščavo prekolesaril tako, da je po vsaki etapi spil več kot dva litra mleka. Tudi sicer pa je mu je 'gorivo' za poganjanje pedal dajal kar kozarec nutele. A večkrat je za to, da se je obdržal na kolesu, potreboval še kaj drugega kot le moč in vzdržljivost. Kako poteka prometni kaos v Indiji, si tisti, ki te dežele še ni obiskal, verjetno težko predstavlja. »Tu sploh ne moreš narediti napake, ker jih delajo vsi ves čas. Verjetno si najbližje 'napačni' vožnji s tem, da voziš po predpisih. Nekaj časa se upiram in vozim po predpisih, potem pa si rečem, da s tako vožnjo ne bom preživel, in se začnem 'metati' pod avtomobile. Vozim v škarjice, nihče pa se ne jezi zaradi tega, saj to od tebe pričakujejo,« razlaga cestnoprometne predpise, ki veljajo v mestni džungli Kolkate.

V času, ko vse več Slovencev, predvsem mladih, odhaja v tujino, ima Tomaž nasvet tudi za te: »Če se podaš v tujino, glej, da v sebi nosiš vsebino, vredno tega pojma, torej svetovni nivo, to je potrebno, da ti uspe v tujini.« Ja, če nisi uspešen doma, boš na tujem verjetno še težje. Med sedmimi milijardami ljudi je težko poiskati svoje mesto.

Vsakdanja rutina ga ne zanima. In ko se za nekaj odloči, vloži vse napore v to, da stvar tudi izpelje. Prepričan je, da si marsikdo ne upa uresničiti svojih sanj, ker se boji reakcije okolice. »Če verjameš, da je nekaj dobro zate, potem je dobro zate, tudi če vsi drugi govorijo nasprotno,« je zapisal v knjigi, med najinim pogovorom pa pomenljivo pripomni, da je strah pred zmago včasih večja ovira kot strah pred porazom. »Zdi se mi, da se veliko ljudi bolj boji zmage kot poraza. Zato so raje v coni udobja, kot pa da bi poskusili uresničiti svoje sanje.«

Sporočilo zgodbe mladega Kamničana je, da je življenje lepo in da si meje postavljamo visoko, saj se le za temi splača gnati in le takrat ni nemogočih poti in meja.