Življenje je oder

»Ves ta svet je oder in moški in ženske samo igralci. Nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.« Tako je napisal Shakespeare. Nekaterim sta oder in gledališče bližje, drugim ne pomenita ničesar, za tretje sta neumnost in potrata časa. Pa vendar obstajata že dolgo, vsaj od antike dalje, ko ljudje ob trpljenju doživljajo katarzo, očiščenje, se ob komediji nasmejijo, zamislijo, jim igralci kažejo ogledalo. Vedno znova nas prevzamejo večna besedila, ki govorijo o človeški šibkosti, napakah, pohlepu, ljubezni, sovraštvu. In oder je glasba, ples, gib, govor, scena.

Ob koncu leta sva si z Evo ogledali balet Hrestač. Ker sva si to omislili prepozno, sva zadnji hip lahko dobili le še stojišče. Nič ni bilo težko stati dve uri in gledati prizore radosti, osamljenosti, ljubezni. Kadar na predstavi ne zehaš, se ti ne spi in ne pogleduješ po ljudeh ali na uro, takrat ti je bila všeč. Za tisti hip. Šolarje vozimo na kulturne dni, tudi na balet in morda mnogi med njimi dolgo časa ne bodo spet vstopili v baletno hišo. Učitelj torej večkrat stopi v kulturni hram, če ne drugače, kot spremljevalec dijakov. Kadar mi je predstava všeč, tedaj peljem še svoje domače. Takšna je bila zadnja Alica v čudežni deželi. Muzikal, ki ga igrajo dijaki II. gimnazije Maribor. Alico predstavljajo v angleškem jeziku, z glasbo in gibom. Za tem stoji cela vrsta strokovnjakov, igralci pa so domači dijaki. Veselje je popolno, ko dvorano zapuščajo mladi, vrstniki, ki so nasmejani, zadovoljni. Za nastopajoče je to neke vrste opoj, nekaj, po čemer bodo hrepeneli, kajti odrsko življenje te omami. Je kot balonček, ki živi samo tisti hip. Samo tisti čas si lahko nekaj povsem drugega – in to je odklop. Alica v čudežni deželi je pravzaprav v celoti svet domišljije. Alica stopi v čudežni svet, kjer je narobe prav in prav je narobe. Tako redko se upamo spustiti tja dol. Kot da nimamo zajca, za katerim bi skočili, in ne srečamo srčne kraljice niti velikanskega čajnika, mačka ali hecnih dvojčkov. Tako sem naslednji teden natovorila cel kombi otrok, svojih in še drugih, in smo se odpeljali ponovno gledat Alico v čudežni deželi.

Približuje se osmi februar, naš kulturni praznik, in po mnogih vaških odrih pripravljajo predstave kulturi in umetnikom na čast. Pa vse skupaj nima smisla, če igramo sami sebi. Ustvarjalci potrebujejo gledalce in obratno. Tako velika vrednota naroda je, da je toliko ljubiteljskih gledališč, skupin in posameznikov, ki na oder postavljajo komične in tragične prizore, nas nasmejijo in stresejo. To na Slovenskem počnemo že dolgo let in tujci nas v tem občudujejo. Pogosto sprašujejo, koliko so plačani. Njihovo veselje in naše zadovoljstvo. Altruizem, dobrodelnost ali družbena angažiranost. Za svoje in naše veselje. Da bi še dolgo bilo tako.