Zakonci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 19. januar 2017 / 12:02  

Konec leta 2016 sem en konec tedna preživel s skupino zakoncev v mirnem ozračju naših hribov. Vsako leto se enkrat dobijo in preživijo skupaj konec tedna. To delajo že 18 let. So zelo različnih poklicev, starosti in izobrazbe. Vedno povabijo gosta. Skupno jim je, da imajo že odrasle otroke, so zahtevni do sebe in do svojega zakonskega odnosa. Tako si ves konec tedna pripovedujejo, kaj so doživeli, kaj posebnega so se naučili, kje je kaj ali kdo, ki ga je vredno poslušati, kako se vsak posameznik skozi leta spreminja in seveda kakšne načrte imajo. Večera sta bila namenjena gurmanski užitkom.

Skupno nam je bilo razmišljanje, da smo imeli v začetku zakonske poti precej različna izhodišča. Način spoznavanja, razlika v letih, reševanje stanovanjskega problema, (ne)pomoč staršev, kariera in finančni položaj. Več razlik kot pa podobnosti. Zato je tako zelo normalno, da si vsak zakonski ali partnerski par zgradi zelo svojsko in samo njemu lastno dinamiko, vzdušje, način spoznavanja in reševanja vsakdanjih težav. Zakaj se takšne skupine zakoncev ali partnerjev sploh dobivajo? Poslušanje različnosti, pripravljenost sprejemanja drugačnega pogleda brez vrednotenja in opravljanja ter predvsem zanimanje za izkušnje drugih, ki nas bogatijo.

Na druženju sem opazil dostojanstveno deljenje njune zakonske zgodbe. In spoštljivo poslušanje drug drugega. Videti je bilo srkanje tujih zgodb: kaj to pomeni meni in nama, kako si ti in vidva reagirala ob smrti starša, ob hudi bolezni otroka, ob propadu podjetja ali ob izgubi službe ... Ranljivost vedno povečuje medsebojno spoštovanje. Nihče nikogar ni komentiral, saj vemo, da drug drugemu ne moremo diktirati življenja. Vsem udeležencem je bil skupen dolgoletni trud za dober zakonski odnos. Ko predelamo svoje otroške zgodbe in jih posujemo z ljubeznijo, nam ostane več časa zame in za naju v tem trenutku. Vsi zakonci so izražali visoko hvaležnost, da so skupaj. Tega niti ni treba poudarjati, ker se preprosto čuti. Zelo lepo je gledati moškega in žensko, ki uživata in sta srečna po dvajsetih in več letih zakona. In humor tudi pride sam od sebe. Nihče ni dejal, da je bilo lahko zgraditi takšen odnos, vsi pa pravijo, da je se je splačalo. Vsak par tudi pove: »Oh, ja, imela sva marsikaj.« Skupno pa je bilo vsem parom, da so težave reševali sproti in toliko časa, da so jih rešili.

Nismo imeli televizije in računalnikov. Imeli smo dovolj časa za izmenjavanje mnenj, preprostih in vsakdanjih tem. Ni treba, da smo nadpovprečni. Govoriti o lepem in hudem ter poslušati – to zna vsak. Meni je bilo v čast, da sem bil lahko del njihovega druženja. Zelo cenim ljudi, ki si priznajo, da jim pripada srečno življenje in se počutijo vredne, da si to vzamejo.