Dan na najvišje ležečem delovnem mestu

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 5. januar 2017 / 11:42  

Na Kredarici, najvišje ležečem delovnem mestu pri nas, že od leta 2005 uspešno sodelujejo meteorologi Agencije za okolje s pripadniki Slovenske vojske.

Kredarica – »Preden sem pred štirimi leti prišel na meteorološko postajo na Kredarici, so bili v dolini pomisleki, saj je konkurenca za to delovno mesto kar velika. Fantje tukaj so rekli, naj pride, bomo že videli, kakšen je! Smo kot ena družina,« o delu meteorologov in vojakov na Kredarici pripoveduje Marjan Zidarič, dežurni meteorolog, ki je skupaj z višjim vodnikom in meteorološkim opazovalcem Francijem Mežanom na Kredarici že tretjič dočakal tudi vstop v novo leto.

Delovni dan na meteorološki postaji na Kredarici, ki velja za najvišje ležeče delovno mesto pri nas, se začne ob štirih zjutraj, ko meteorologi prvič odčitajo podatke in jih posredujejo Agenciji Republike Slovenije za okolje, konča pa se po deveti uri zvečer, ko podatke pošljejo še zadnjič v dnevu. »Minus 11,3 stopinje z vetrom 60 kilometrov na uro in vidljivostjo 150 kilometrov daleč,« poroča Zidarič, ko se s čajem grejemo v majhni, a prijetno topli sobi, ki jo v domu na Kredarici uporabljajo meteorologi.

Kljub tehnologiji nujna prisotnost meteorologov

Takšne temperature v času našega obiska tik pred novim letom seveda niso nič posebnega. Meteorologi so vajeni še marsičesa hujšega. Pred kakšnima dvema letoma so izmerili rekordno hitrost vetra pri nas. Pihalo je s kar 225 kilometri na uro. »Cel dom se je tresel,« se spominja Zidarič, ki je še dan pred našim prihodom zaradi močnega vetra privezan odčitaval podatke z merilnih naprav. »Včasih je celo nevarno, saj se lahko zgodi, da ti kakšen slabo pritrjen predmet prileti v glavo.«

Izmena po navadi traja deset dni ali kakšen dan več. A zaradi slabih vremenskih razmer se v zimskem obdobju kdaj utegne podaljšati tudi na več kot dvajsetih dni. A kot družno zatrjujeta Zidarič in Mežan, dolgčas ni nikomur. »Nedavno nam je veter polomil del senzorjev. Vzdrževalnih del je tako vedno dovolj, tako na postaji kot v sami hiši ter z električnim agregatom. Če pa ostane kaj časa, pa pride prav kakšna knjiga,« pravi Franci Mežan in priznava, da vsakdo le ni primeren za delo v gorah. »Rad moraš imeti gore in to, da se odmakneš od vrveža v dolini.«

Prve meritve in vremenske napovedi so na Kredarici začeli zbirati že leta 1954. Od leta 2005 pa slovenski meteorologi uspešno sodelujejo tudi s Slovensko vojsko. Ta iz svojih vrst zagotavlja štiri meteorološke opazovalce, z vojaškimi helikopterji pa poskrbijo tudi za prevoz meteorologov in opreme na delovno mesto pod Triglavom. Kljub skokovitemu tehnološkemu napredku v zadnjih šestdesetih letih je namreč še danes nujna prisotnost meteorologov na postaji. Podatkov o vrsti in količini oblakov, horizontalni vidljivosti, višini snežne odeje, namreč naprave ne morejo zaznati, poleg tega se kaj rado zgodi, da tehnika zaradi mraza zataji.

Pomoč meteorologom na Kredarici že od leta 2005 nudi Slovenska vojska, ki iz svojih vrst zagotavlja štiri meteorološke opazovalce. Pripadniki 151. helikopterske eskadrilje skrbijo tudi za prevoz in oskrbo meteorologov in meteoroloških opazovalcev, ki se pri svojem delu srečujejo tudi s številnimi drugimi izzivi.

»Nudimo pomoč pri reševanju ponesrečencev, vsi štirje vojaki, ki delamo na meteorološki postaji, namreč izhajamo iz gorskega polka. Priča smo bili že smrtnim nezgodam pa tudi nesrečam s srečnim koncem,« pravi Franci Mežan, ki je bil takšni zgodbi s srečnim koncem priča pred dvema letoma, ko je mlad planinec z Malega Triglava omahnil v globino in obležal v snegu dvesto metrov nižje.

Vse več reševanj s helikopterjem

Mladi fant jo je na srečo odnesel nepoškodovan, a z izkušnjo za vse življenje. Žal se vse prevečkrat ne konča tako. Gore v zadnjih letih vse večkrat zahtevajo svoj davek, ki ga po navadi plačajo premalo izkušeni in prenagljeni planinci. Takrat v akcijo stopijo posadke 151. helikopterske eskadrilje Slovenske vojske, ki v zadnjih letih beleži skokovit porast intervencij v gorah. Če so še pred nekaj leti s helikopterjem posredovali okoli dvestokrat letno, je leta 2015 število naraslo na 270, lani pa so na pomoč poleteli kar 540-krat. Pri tem posadka vzleti v manj kot 15 minutah od prejema klica na pomoč.

»Porast intervencij s helikopterjem v zadnjih dveh letih je posledica dejstva, da Slovenija postaja vedno bolj prepoznavna destinacija, naše gore pa si želi ogledati vse več ljudi. Daleč od tega, da planinci hodijo slabo pripravljeni ali opremljeni. S povečevanjem števila planincev v naših gorah je tudi vse več nesreč,« pravi Igor Lanišnik, podpolkovnik in poveljnik 151. helikopterske eskadrilje, ki je v zadnjih desetih letih opravila 1786 intervencij in oskrbela 1891 poškodovanih ali obolelih oseb ter pri tem opravila kar 2351 ur letenja, piloti in ekipa nujne medicinske pomoči pa so si od leta 2003, ko so pilotski projekt helikopterske nujne medicinske pomoči začeli izvajati, nabrala neprecenljive izkušnje. »Pri teh težkih reševanjih so si naši piloti in posadke pridobili toliko izkušenj, da ni več situacije, ki ji ne bi bili kos,« je prepričan predstavnik Slovenske vojske Simon Korez.

S helikopterji pa seveda ne posredujejo le ob nesrečah v gorah. Po besedah zdravnika Petra Najdenova se srečujejo tudi s posledicami poškodb v delovnih nesrečah, s srčnimi kapmi, ekipe helikopterske nujne medicinske pomoči pa sodeluje tudi pri prevozih kritično bolnih iz sekundarnih bolnišnic v terciarno ustanovo. Posadke so udeležene tudi pri prevozih organov za transplantacijo ter gašenju požarov. Lansko leto so na pogorišča odvrgle več kot milijon litrov vode, največ do zdaj. Letos pa imajo v načrtu usposobiti posadke za nočno reševanje v gorah z uporabo vitla in očali za nočno gledanje.

Premalo denarja za vzdrževanje

Kljub temu da projekt odlično deluje, se 15. polk vojaškega letalstva, v okviru katerega deluje tudi 151. helikopterska eskadrilja, sooča s finančnimi težavami, zaradi česar bi se v skrajnem primeru lahko zgodilo tudi to, da bi bili zaradi varnosti primorani nekatera plovila prizemljiti. Celotni 15. polk vojaškega letalstva namreč za vzdrževanje in tekoče stroške usposabljanja posadk ter vzdrževanja radarskih sistemov potrebuje deset milijonov evrov za nemoteno delovanje. Potrebna sredstva pa so odvisna tudi od tega, koliko ur letenja opravijo piloti. Zato si podpolkovnik Lanišnik želi, da bi obrambno ministrstvo z zdravstveno zavarovalnico čim prej obnovilo pogodbo za refundacijo osnovnih stroškov, ki nastanejo pri reševanju in je potekla konec leta. »Če ne vemo, koliko se od nas pričakuje, potem lahko tudi stroške ocenjujemo zgolj čez palec, kar ni dobro,« pravi Lanišnik, ki upa, da bo polk v prihodnje deležen večje finančne injekcije, s katero bodo še naprej lahko vzdrževali letalsko floto in pomagali pomoči potrebnim.

Marsikaj pa lahko k racionalnejšemu razpolaganju s sredstvi, ki jih imajo na voljo dežurne helikopterske posadke, prispeva tudi vsak posameznik. »Planincem, ki nas obiščejo na postaji, svetujemo zmernost in razsodnost. Gore bodo počakale tudi na kak primernejši dan,« pravijo meteorologi na Kredarici, ki razmere v gorah zelo dobro poznajo. Z odgovornim in preudarnim ravnanjem tako v gorah kot na cesti ali kje drugje se lahko kakšni nesreči tudi izognemo in s tem prihranimo stroške poleta. Vsaka ura leta helikopterja namreč stane 2600 evrov, kar pomeni, da je za 540 lanskoletnih poletov Slovenska vojska namenila skoraj milijon in pol evrov.