Tebe večno bom ljubil ...

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 30. december 2016 / 15:13  

Najstarejše srce iz lecta, ki so ga našli v vse leto trajajoči akciji ob 250-letnici lectarije v Radovljici, ima gospa Ivana Krašovec iz Kranja. Pred skoraj natančno 65 leti ji ga je podaril njen kasnejši soprog Danijel Krašovec.

Radovljica – Ob začetku študijskega leta, 16. decembra leta 1951, so v menzi nasproti hotela Union v Ljubljani priredili brucovanje. Na plesu je mladi Danijel ugledal dekle, Ivano, ki mu je bila všeč. Kupil ji je majhen lectov srček z napisom »Tebe večno bom ljubil, če te glih ne bom dobil«. Postala sta par in se kasneje poročila.

Več kot pol stoletja kasneje je gospa Ivana Krašovec iz Kranja v Gorenjskem glasu prebrala, da v lectarski delavnici v Radovljici ob 250-letnici lectarije v mestu iščejo najstarejše slovensko srce iz lecta. Izmed vseh, ki so jih prinesli v muzejsko delavnico gostilne Lectar, je bilo prav to najstarejše. V petek, 16. decembra, je bilo staro 65 let.

Akcije iskanja najstarejšega lecta v Sloveniji sta se ob 250-letnici lectarije in 10-letnici njune lectarske delavnice domislila Jože in Lili Andrejaš, lastnika gostilne v petsto let stari hiši na Linhartovem trgu v Radovljici. Z odzivom sta bila zadovoljna, pravita, da so v času zbiranja starih lectovih src od sredine februarja letos med njima in lastniki najstarejših lectov stkale številne prav posebno tople vezi.

Ob zaključku akcije sredi decembra sta vse sodelujoče povabila na srečanje v Radovljico in nato še na proslavo ob občinskem prazniku, kjer sta Andrejaševa prejela priznanje, gospa Ivana Krašovec pa nagrado za najstarejše lectovo srce.

Tako kot preostali lecti je tudi srček gospe Krašovec le primer glavnega namena lectarstva oziroma lectov: pomagati svojim lastnikom ohranjati spomin na lepe trenutke v življenju, ko so lect prejeli v dar.

Tako je tudi z drugim najstarejšim lectovim srcem, 60 let starim lectom zakoncev Suhadolnik. Takrat še mlad fant Alojz je lectovo srce z ogledalcem kupil svojemu dekletu Cilki na binkoštni praznik leta 1956 na Žalostni gori pri Preserju. Cilka in Alojz sta se leta 1957 tudi poročila in danes rada povesta, da ju to srce po vseh letih še vedno »skup drži«.

Lectovo srce Maruške Soklič Klasinc je staro 46 let in je zanimivo predvsem zaradi napisa ter z njim povezane zgodbe. Srce je namreč lastnica prejela od svojega brata kot poročno darilo, ko se je novembra 1970 poročila z dve leti mlajšim možem. Brat, ki je imel smisel za šale, jima je poklonil srce, ki ga krasi hudomušno sporočilo: »Stara je b'la, trd'ga srca. Vendar dobila je mlad'ga moža.«

Na podobno temo je tudi napis na 41 let starem lectovem srcu Jelke Korošec, ki ga je prejela od svojega nekaj let mlajšega moža: »Boljše z mladim praprot žet, kot starim d'narce štet.« Prav tako iz leta 1975 je lectovo srce gospe Marte Janež, ki ga krasi klasična dekoracija z rožico in Prešernov verz: »Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice.«

Majda Loncnar z Bleda je zdaj že 45 let staro srce prejela v zahvalo od strica, ki mu je večkrat pomagala. Srček z velikim napisom Bled krasi še verz: »Glej, vseh mislih mojih misel: Enkrat še objeti Te!« Marica in Srečko Melinc pa sta bogato okrašeno lectovo srce dobila za poročno darilo na kmečki ohceti na Bledu avgusta 1982. Na njem so kar tri sporočila, eno od njih gre takole: »Če ubogal me ne boš, ne boš ti moj mož, – te bom zaničvala, si drugega izbrala.«

Kot pravijo lectarjevi, ki so pred desetimi leti obudili lectarsko tradicijo v hiši in v kleti gostilne na noge postavili zdaj zelo priljubljeno muzejsko lectarsko delavnico, je v jubilejnem letu v okviru akcije iskanja najstarejšega slovenskega lectovega srca nastala čudovita zbirka starih lectov, ki predstavlja tudi zanimiv pregled tradicionalnega okraševanja lectov na Slovenskem. Del zbirke je ostal v muzeju na ogled obiskovalcem tudi po zaključku praznovanja jubileja, spomin na vse stare lecte, ki so jim jih prinesli v času akcije, pa so ohranili v posebni publikaciji, ki jo je uredil vodja muzejske delavnice Tomaž Šlibar.