Novinar nikomur noče biti podrejen

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. december 2016 / 12:52  

Bolj izjema kot pravilo je, da bi novinarji za svoje delo prejemali različna priznanja. Je pa to uspelo Kranjčanu Petru Colnarju, ki je ob letošnjem občinskem prazniku prejel nagrado Mestne občine Kranj za svoje dolgoletno novinarsko in publicistično delo.

Poznamo vas predvsem kot novinarja in publicista, mnogi starejši Kranjčani pa tudi kot športnika in športnega trenerja. Kako vas je poklicna kariera zanesla v novinarstvo?

»Moje poklicno življenje je sestavljeno iz štirih faz. V mladosti sem se ukvarjal z vaterpolom, košarko in plavanjem. Kot plavalec sem postal prvi Kranjčan, ki se je uvrstil v finale državnega prvenstva Jugoslavije v disciplini 100 metrov hrbtno. Kranjčani smo bili zelo tekmovalni, zlasti smo se borili, da bi premagovali vrstnike iz ljubljanskih klubov. Želeli smo napredovati in Božo Trefalt, ki je takrat vodil kranjski plavalni klub, me je poslal v šolo za plavalne trenerje v Beograd. Tako sem leta 1962 diplomiral na Višji trenerski šoli v Beogradu in bil sem prvi višji športni trener v Sloveniji. Seveda so bili trenerji tudi prej, vendar niso imeli tega naziva. Ko sem se vrnil v Kranj, sem se zaposlil v kranjskem plavalnem klubu. Imel sem več funkcij, od tajnika do trenerja, in klub se je razvijal na vseh področjih. Imeli smo zelo množično plavalno šolo in Triglav je bil med najpomembnejšimi klubi v državi, saj smo osvojili celo drugo mesto v Jugoslaviji. Ob delu v klubu sem ves čas skrbel za popularizacijo plavanja in začel sem pisati tudi za Gorenjski glas. Takrat je bil urednik Slavko Beznik in povabil me je, da bi prišel k časopisu kot novinar. Bil sem pred težko odločitvijo, saj sem plavanje in delo v klubu jemal zelo resno. Ko sem v klubu povedal, da bi bil novinar, so bili ogorčeni. Čeprav sem bil v klubu pripravljen delati še naprej, so mi postavili ultimat in komisija je sklenila, da če bom novinar, ne smem biti trener. Če bi na svojo pest še vseeno koga treniral, pa ta ne bo smel tekmovati. Na ta način sem doživel nekakšno lustracijo. Vzrok zanjo pa je bil predvsem ta, da sem dokazoval, da sta vaterpolo in plavanje oba izredno zahtevna športa in da je težko trenirati oba hkrati. S tem sem zanje postal sovražnik vaterpola. Seveda sta se oba športa kasneje ločila.«

Delo novinarja je bilo nato povsem drugačno?

»Že ko so mi pri Gorenjskem glasu ponudili službo, so očitno ugotovili, da sem človek, ki se ga splača vzeti v službo. Prevzel sem vrsto različnih rubrik, šport je bil le ena od njih. Ustanovil sem Glas pionirjev, v katerem sta med drugimi sodelovala Berta Golob in Vinko Tušek. Pisal sem tudi zunanjepolitične komentarje. Ves čas me je namreč zanimala zgodovina. Nato je Slavko Beznik šel za urednika Ljubljanskega dnevnika, in ker me je poznal, mi je ponudil službo na Ljubljanskem dnevniku. Načrt je bil, da bi postal to časopis za zahodno Slovenijo, zato smo naziv ljubljanski izpustili. Jaz sem postal prvi zunanji dopisnik Dnevnika in skoraj trideset let sem bil nato dopisnik Dnevnika z Gorenjskega.«

Veliko ste pisali tudi za Nedeljski dnevnik, kjer ste vrsto let objavljali zanimive intervjuje.

»Naslov te rubrike je bil Pogovor o življenju in predstavljal sem mnoge ljudi, od študentov in delavcev do direktorjev in vseh drugih. Spoznal sem ogromno zanimivih ljudi. Dobro se spomnim pogovora s tekstilno delavko, ki mi ni imela povedati praktično ničesar. Ko je prišla domov iz hrupne delavnice, se je najraje usedla za mizo in uživala v tišini. Prav tako se spomnim delavke iz Iskre, ki je povedala, da tako malo zasluži, da ima velike probleme, kako bo preživela otroke. Rekla mi je, da lahko mirno napišem, da če se bo to nadaljevalo, bo začela krasti. To sem povedal zato, ker je sedaj dostikrat slišati, kako smo včasih vsi lahko živeli, ker smo imeli službe. Pa še zdaleč ni bilo tako.«

Čeprav ste bili skoraj trideset let novinar Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, pa ste se upokojili pri Radiu Kranj. Kakšen izziv je bilo za vas delo na radiu?

»Ko je prišlo do večstrankarskega sistema, se je ustanovil Radio Kranj. Za njegovo vodenje je bilo veliko interesa, saj je prevladalo mnenje, da bo tisti, ki bo prevladal na Radiu Kranj, zmagal tudi na volitvah. Ko so me prosili, da bi prevzel vodenje radia Kranj v ustanavljanju, sem postavil pogoj, da ga prevzamem, če se bodo s tem strinjale vse stranke. Z vsemi sem govoril in vsi so se strinjali. Postal sem v. d. Radia Kranj v ustanavljanju. Nato sem se moral znova javiti za direktorja, saj sem poskrbel, da se je radio Kranj preoblikoval v skladu z zakonom in spremenil iz radia v ustanavljanju v Radio Kranj. Z gorenjskimi župani sem se dogovoril, da bo osrednji gorenjski radio s programskim svetom, vsaka občina pa bi prispevala po enega člana in pomagala tudi pri financiranju. To pa ni bilo všeč Vitomirju Grosu in Francu Čebulju. Gorenjske župane sem sklical na Šmarjetni gori, da bi podpisali dogovor, vendar do tega ni prišlo, saj jih je istočasno sklical tudi župan Gros. Obenem je občina močno dvignila najemnino za prostore Radia Kranj. Želel sem tudi spremembo statuta Radia Kranj, saj se mi je zdelo smiselno, da je direktor in glavni urednik ista oseba. Referendum ni uspel, jaz pa sem sklenil, da se predčasno upokojim. Sem pa ponosen, da sem poskrbel, da je Radio Kranj finančno splaval nad vodo, in še danes dostikrat slišim, da so imeli ta­krat, ko sem bil direktor, najvišje plače.«

Ste kot novinar imeli kdaj težave pri delu?

»Dejstvo je, da novinar mora imeti trdo kožo. Včasih te kdo nadira in žali. Tudi take primere sem imel, zlasti s kranjskimi partijskimi voditelji, vendar pa sem imel pri direktorjih vedno podporo.«

Sedaj ste upokojeni že dvajset let, vendar to ne pomeni, da ste prenehali pisati?

»Z upokojitvijo je pri­šla četrta faza mojega dela, čeprav sem se že prej ukvarjal z zgodovino in shranjeval različne podatke. Pri­pravljati sem začel prispevke za lokalne radijske postaje, o dogodkih, ki so se zgodili na tisti dan. Istočasno sem delal za Demokracijo ter enkrat tedensko predstavljal zgodbe iz svetovne zgodovine in slovenske preteklosti. Po prvi knjigi Zato pa še živimo, v kateri sem izpostavil Slovence, ki so s svojim delom uspeli v Evropi, je nato lani izšla še knjiga Slovenska kronika tisočletja. Trenutno pa pišem le še za Gorenjski glas, saj vsak teden pripravljam rubriko Na Gorenjskem v deželi Kranjski. Predstavljam zanimive ljudi in mnogi, ki jih srečujem, so nad rubriko navdušeni, saj tega drugi časopisi pač nimajo.«

Novinarji navadno nismo tisti, ki bi nam podeljevali občinska ali druga priznanja za delo, vam pa je letos uspelo, da ste bili med kranjskimi občinskimi nagrajenci.

»Nagrado sem dobil zato, ker so me predlagali moji znanci, ki vedo, kaj vse počnem in sem počel. Nagrado za življenjsko delo naj bi dobil že lani, pa so na občini ugotovili, da nisem bil predlagan po pravilih, saj bi me morala predlagati neka organizacija. Letos so me znova prijavili prijatelji, pri­družili so se tudi svetniki, ki lahko predlagajo nagrajence, in še Združenje novinarjev in publicistov. Mi­slim, da je vzrok, da novinarji dobivamo tako malo nagrad, ta, da nismo kaj prida organizirani in povezani. Novinarstvo je pač tak posel, da vsak dela samostojno. Novinar nikomur noče biti podrejen. Znano je, da se ni vredno prepirati z otrokom in novinarjem. Otrok ti s kamnom razbije šipo in steče naprej, novinar pa ima vedno zadnjo besedo.«

Bili ste tudi predsednik sekcije gorenjskih novinarjev pri Društvu novinarjev Slovenije. Kakšne spomine imate na ta čas?

»Dobro se spomnim, da se je okoli leta 1990 sprožila akcija v Društvu slovenskih novinarjev, da novinar ne bo mogel biti kar vsak, ampak bo ustanovljena skupina, ki bo podeljevala dovoljenja za novinarsko delo. Jaz sem bil odločno proti in proti temu sem nastopil na izvršnem odboru in kasneje tudi na občnem zboru. Drugi novinarji so me podprli, v kasnejšem zapisniku pa je pisalo, da smo bili za ustanovitev komisije. Pritožil sem se in šele po tretji urgenci je tajnica popravila zapisnik. Lahko rečem, da smo bili gorenjski novinarji pri Društvu novinarjev Slovenije navadno bolj malo upoštevani, meni pa je v izvršnem odboru uspelo, da sem dosegel, da je kakšno novinarsko priznanje prišlo tudi na Gorenjsko.«