Povest trpina s Skaručne

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Arhiv člankov / petek, 11. november 2016 / 00:00

Zapuščen in pozabljen je zgodnjega oktobrskega popoldneva leta 1901 v ljubljanski hiralnici umrl Jakob Alešovec, pisatelj, satirik in urednik, s Skaručne pri Vodicah. A tudi 115 let po smrti sta Alešovčeva žalostna življenjska usoda in pestra literarna zapuščina le malokomu znani.

Slovenski literarni zgodovinar Miran Hladnik je na letošnjih Kopitarjevih dnevih na Skaručni, ki so bili ob obletnici smrti Jakoba Alešovca posvečeni prav njemu, Alešovca označil za prvega slovenskega pisca kriminalk, prvega feljtonista, enega izmed prvih humoristov ter urednika prvega satiričnega časopisa Brencelj. Alešovcu so letos v Vodicah posvetili precej pozornosti. O njem so pripravili razstavo, v njegovi rojstni Skaručni pa so v spomin nanj odkrili tudi spominsko ploščo. A ne glede na vsa prizadevanja se zdi, da smo Slovenci nekdaj izjemno priljubljenega avtorja izbrisali iz kolektivnega spomina.

Kako sem se jaz likal

Leta 1842 rojen Alešovec je svojo mladost popisal v odlični avtobiografiji Kako sem se jaz likal, ki jo je pomenljivo podnaslovil s Povest slovenskega trpina. Kot v svojem značilnem humornem slogu pripoveduje sam Aleševec, na svet namreč ni prišel olikan in omikan, zato se je že v rani mladosti začelo »likanje« njegove omike s kneftro – čevljarskim jermenom, ki je Alešovčemu očetu služila tudi kot vzgojni pripomoček. A kljub strogi vzgoji, ki mu jo je namenil, je čevljar Jurij Alešovec v svojem sinu prepoznal nadarjenost in željo po znanju ter ga poslal v šolo k frančiškanom v Kamnik. »Zlatih časov« v Kamniku se je kasneje z veseljem spominjal in kasneje v Kamnik postavil dogajanje enega izmed svojih del. Kamničani pa so v njegov spomin mnogo let kasneje po njem poimenovali Ulico Jakoba Alešovca.

Brencelj na Žabjeku in na cesti

Kljub temu da je bil odličen učenec, pa je Alešovec v šestem razredu gimnazije šolanje tudi zaradi pomanjkanja denarja opustil in se posvetil časnikarstvu in pisanju. Poleg številnih hudomušnih spisov o tedanjem ljubljanskem življu in politikih je objavljal feljtone, potopise in ostale prispevke za različne tedanje časopise. Podpisal se je pod prvo slovensko kriminalno povest Iz sodnijskega življenja. Sprva je pisal v nemščini, nato pa se je zavedel svojega slovenstva in kot urednik prvega slovenskega satiričnega časnika Brencelj ostro napadal »nemškutarje« in si prislužil jezo ljubljanske gospode. Zapisi v Brenclju so ga za tri mesece spravili celo v zapor na Žabjeku, a tudi to ni okrnilo njegovega smisla za humor. Po prihodu na svobodo je izdal humorni zapis Ričet iz Žabjeka, v katerem je med drugim o rešetkah na zaporniških oknih napisal tole: »Da ti pa kdo ne more ponoči skozi okno v sobo, ki bi te hotel okrasti, je vrh tega okno še zavarovano s trdnim železnim križem in res se še ni nikdar primerilo, da bi bil kdo na Žabjeku skozi okno v hišo prišel. Tudi je to železje dobro, da ne moreš doli pasti, ako bi se preveč ven stegnil.«

Revščina, nemirni duh in boemska narava so Alešovca večkrat prignali na cesto, ko pa je leta 1886 popolnoma oslepel in ni mogel več pisati ter so se mu odpovedale še žena in hčeri, je pristal na beraški palici. Čeprav zapuščenega od vseh in vsega pa sta ga pronicljiv duh in smisel za humor menda spremljala vse do zadnjega. Njegova smrt je še odmevala po slovenskem časopisju, nato pa je počasi utonil v pozabo.

Zgornji naslov je verjetno zavajajoč, saj odmerjena dolžina prispevka ne omogoča globljega vpogleda v življenjsko povest tega zanimivega in po krivem pozabljenega Slovenca. A Alešovčeve zgodbe nihče ne bi mogel bolje povedati kot on sam. Številna njegova dela na bralca čakajo v spletnih arhivih Narodne in univerzitetne knjižnice in so gotovo odlična izbira za vse, ki bi se radi tudi na manj prijetne plati življenja naučili pogledati s pravo mero humorja in zdravega razuma.