Molk povzroči dodatno škodo

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. junij 2016 / 11:18  

Spolna zloraba otrok pri nas ostaja tabu tema. V sklopu mednarodnega projekta Judex+, ki ga v Sloveniji izvajajo v okviru Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, želijo izboljšati izkušnje otrok, ki v primerih doživljanja spolnega nasilja vstopajo v pravosodni sistem. Pri omenjenem projektu sodeluje tudi dr. Tjaša Žakelj, po rodu Žirovka, s katero smo se pogovarjali o problematiki spolnih zlorab.

Zakaj je spolna zloraba otrok pri nas še vedno tabu tema, zakaj jo tako neradi izpostavljamo?

»Spolne zlorabe otrok so tako težka oblika nasilja zoper spolno integriteto, da si je težko priznati, da se dogajajo; težko je spregovoriti o njih, težko se je soočiti z njimi, težko je tudi odpraviti njihove posledice. Gre za najbolj sprevrženo obliko nasilja, ki pomeni zlorabo položaja odraslega v razmerju do otroka. To je oblika nasilja, ki močno vpliva na otroka ne samo takrat, ko se dogaja, temveč ima pogosto vseživljenjske posledice. Drugi starš ali sorodnik se morda ne želi soočiti s problematiko tudi zato, ker meni, da razkritje tovrstne zlorabe vodi v stigmatizacijo celotne družine, po drugi strani pa se nekaterim strokovnim delavcem iz šolstva, zdravstva in podobno lahko zdi, da bi z neupravičenim sumom domnevnemu storilcu, če bi se izkazalo, da je nedolžen, povzročili veliko škodo.«

Mnogi ne vedo, kako naj v primeru suma na spolno zlorabo sploh ravnajo. Kaj svetujete?

»Sum spolne zlorabe otroka je treba prijaviti ali policiji ali centru za socialno delo. O sumu moramo spregovoriti, nujno moramo tudi otroku verjeti, da se je to, kar je povedal, res zgodilo ali se celo še dogaja, treba ga je tudi zaščititi, da se zloraba ne ponovi. Otrok sam sebe ne more zaščiti pred spolno zlorabo, zato je tu toliko večja odgovornost odraslih, da storimo vse, da se zloraba ne bo ponovila ne temu otroku ne morebiti njegovi sestri, bratu ...«

Kako prepoznamo spolno zlorabo pri otroku in kako reagirati v tem primeru?

»Znaki spolne zlorabe so lahko zelo različni, lahko se jih pojavi več hkrati, a tudi če se pojavijo, še ni nujno, da je do spolne zlorabe tudi prišlo. Med najpogosteje navedenimi znaki so nenadno drugačno vedenje, padec šolskega uspeha, regresije v razvoju, zapiranje vase, nezaupanje, nelagodje ob določenih ljudeh, seksualizirano obnašanje, poškodovane genitalije, prikazovanje prizorov s seksualizirano vsebino v igri in podobno. Če opazite tovrstne znake, se poskušajte z otrokom pogovoriti, vendar ne z neposrednim spraševanjem o tem, kaj se dogaja. Dajte otroku občutek, da mu popolnoma verjamete, sporočite mu, da nikakor ni kriv za to, kar se mu dogaja. V naslednjem koraku seveda prijavite sum spolne zlorabe. Če ste otroku blizu, poiščite katero od organizacij, ki žrtvam spolnih zlorab nudijo strokovno pomoč.«

Nekateri so prepričani, da bo v primeru, če prijavijo zlorabo svojega otroka, zanj to še težje …

»Kar zadeva sam postopek, ta gotovo ni prijeten za nikogar od vpletenih, kaj šele za otroka. Vendar pa z molkom oziroma zamolčanjem tega kaznivega dejanja delamo veliko škodo žrtvi, storilcu pa omogočamo, da svoje početje nadaljuje. Tako je molk ali dejstvo, da zgodbi otroka ne verjamete, mnogo bolj boleče za otroka kot pa sam postopek.«

Imate kakšno oceno, koliko otrok v Sloveniji je izpostavljenih spolni zlorabi? Imate podatke tudi za posamezne regije?

»Tega podatka žal nimamo, saj sistem beleži le prijave suma kaznivega dejanja, ki pa predstavljajo le vrh ledene gore. Število obravnav kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, v zadnjih letih upada, kar pa ne pomeni, da je spolnih zlorab manj, pomeni zgolj to, da se člani družbe čutimo manj odgovorni, da bi na sum reagirali s prijavo, ali pa se nam zdi, da tako ali tako s samo prijavo ne dosežemo ničesar. Policija navaja, da so v letu 2015 obravnavali 81 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Leta 2014 so obravnavali 110 primerov, v letu 2010 pa kar 244 tovrstnih primerov.«

Kdo je pogosteje žrtev spolne zlorabe, dečki ali deklice?

»Deklice so pogosteje kot fantki žrtve spolnih zlorab, pri čemer raziskave navajajo, da sta v Sloveniji vsaka peta deklica in vsak sedmi deček žrtev spolne zlorabe. Zmotno je prepričanje, da so med žrtvami večinoma najstnice, saj se po podatkih Nataše Vanček iz leta 2010 devetdeset odstotkov zlorab začne pred otrokovim dvanajstim letom, najpogosteje med šestim in osmim letom starosti, in traja povprečno od tri do pet let.«

Kdo pa so najpogosteje storilci teh dejanj?

»V devetdeset odstotkov primerov so storilci moški. Storilci običajno dobro poznajo žrtev in tudi žrtev običajno dobro pozna storilca. Med storilci so najpogosteje ožji družinski član – biološki oče, nov mamin partner, dedek, stric, brat –, družinski prijatelji, predstavniki raznih institucij, v katere je vključena žrtev; skratka tisti, ki žrtev dobro poznajo.«

Zmotno naj bi bilo tudi prepričanje, da se to dogaja zgolj v »neurejenih« družinah ...

»Res je, to je ena največjih zmot. Spolne zlorabe se ne dogajajo samo v 'neurejenih' družinah, kjer so otroci tako ali tako podvrženi življenju, ki ga zaznamuje socialna prikrajšanost, ki izhaja iz različnih okoliščin, na primer alkoholizma, nasilja, revščine in podobno. Dogajajo se tudi v družinah, ki so navidezno urejene in navzven delujejo kot 'idealne'. Tudi moški, ki opravljajo družbeno priznane poklice in so v družbi prepoznani kot uspešni, lahko zlorabljajo svoje otroke ali otroke svojih bližnjih. Takšni storilci so toliko bolj skriti za masko uspešne, urejene družine.«

V okviru projekta Judex želite izboljšati izkušnje otrok, ki v primerih doživljanja spolnega nasilja vstopajo v pravosodni sistem. Kaj je pokazala raziskava, s katero ste ugotavljali značilnosti postopka pred sodiščem, kadar je vanj vključen otrok, žrtev spolne zlorabe?

»Raziskava je pokazala, da imamo v Sloveniji na eni strani veliko potencialov za izboljšanje postopkov, na drugi strani pa tudi veliko pomanjkljivosti sistema, ki bi jih lahko odpravili z boljšim sodelovanjem institucij, večjo strokovno usposobljenostjo sodelujočih in pa oblikovanjem protokola zaščite ogroženih otrok. Ta bi jasno določil naloge vseh pristojnih služb, sosledje korakov zaščite in roke za izvedbo posameznih faz postopkov, obenem pa konkretiziral postopek na način zagotavljanja spoštovanja načela najboljše koristi otroka kot glavne smernice pri vodenju postopka zaščite vseh ogroženih otrok in s tem tudi otrok, žrtev spolnih zlorab.«

Kaj se je izkazalo, da bi bilo treba na tem področju spremeniti?

»Predvsem je treba postopke v okviru danih zakonskih možnosti prilagoditi otrokom tako, da bodo zanje čim manj stresni in obremenjujoči. Postopek bi bilo smotrno v nekaterih delih skrajšati, se izogibati zahtevam po večkratnem pričanju, uporabiti možnosti zaslišanja v varnih sobah, odpraviti možnost uporabe instituta pravne koristi in vzpostaviti tesna medresorska sodelovanja med vsemi ključnimi institucijami. Potrebna so tudi izobraževanja v šolstvu in zdravstvu ter ozaveščanje splošne javnosti, da bi se posameznik, če zazna sum spolne zlorabe otroka, ne obrnil stran, temveč ustrezno reagiral in preprečil nadaljevanje spolne zlorabe otroka. Predvsem pa ne smemo misliti, da se bo spolno zlorabljanje otroka končalo samo od sebe. Žrtev ni nikoli kriva, zato jo je treba zaščititi.«

Lahko poveste kaj tudi o primerih dobrih praks na tem področju?

»Dobre prakse so običajno prej izjema kot pravilo, vendar je treba omeniti, da nekateri prizadevni strokovnjaki storijo vse, da je postopek otroku čim bolj prijazen, kolikor je glede na samo kaznivo dejanje sploh lahko. Med dobrimi praksami naj omenimo možnost, da otrok spozna svojega zakonitega zastopnika pred samim postopkom na sodišču, ter možnost, da otrok vidi prostore na sodišču in spozna vlogo posameznih akterjev v postopku pred formalnim začetkom postopka pred sodiščem. Strokovnjaki so si enotni, da imajo v Posavju najboljši primer dobre prakse, ki bi ga veljalo razširiti na vso državo. V Posavju recimo pri forenzičnem intervjuju na policiji sodeluje tudi strokovna delavka centra za socialno delo. Oblikovali so prakso, da v predkazenskem postopku sodniki zaslišujejo otroke v prijazni sobi preko videokonferenčne povezave s sodišči, kar je za otroke veliko lažje. V Sloveniji imamo 13 tovrstnih sob. Na Gorenjskem je to Soba belega medveda na Centru za socialno delo Radovljica. Vse navedeno zmanjša sekundarno viktimizacijo žrtve in število korakov v običajno dolgotrajnem postopku.«