Katera resnica je prava?

Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 11. oktober 2014 / 14:05  

V soboto, trinajstega septembra, smo se Slovenci s proslavo spomnili priključitve Primorske k matični domovini. S priključitvijo so bili Primorci rešeni nasilja, ki so mu bili izpostavljeni v času med obema svetovnima vojnama. Tudi ta del našega naroda je zadihal svobodno. Vsak je lahko s ponosom nosil svoje slovensko ime. Ena od oblik raznarodovanja je bila namreč tudi nasilno spreminjanje slovenskih imen in priimkov v italijansko obliko. Ko se spominjamo priključitve, slavimo tudi zmago nad tem nasiljem, ki je bilo orodje boja proti slovenskemu narodu, hkrati pa je pohabljalo vsakega posameznika, ki mu je bil izpostavljen, jemalo mu je bistveni del njega samega, njegovo narodnostno identiteto.

Toda ali se tega res spominjamo s ponosom in veseljem? Ali res čutimo tako?

Pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa imamo ob tem pomisleke. Dober teden pred omenjenim slavjem je bila namreč v Ljubljani v imenu slovenskega ljudstva izrečena sodba, ki zgoraj omenjeno občutje postavlja pod dvom.

Gre za epilog sodnega procesa, ki ga je proti publicistu dr. Boštjanu M. Turku iz Ljubljane sprožil Tržačan slovenskega rodu z nekdanjim imenom Giuseppe Pierazzi. Publicist Boštjan Turk je pri svojem pisanju omenil dejstvo, da je Giuseppe Pierazzi šele leta 2002 zopet poslovenil svoje ime, čeprav bi mu italijanski zakon to omogočal že veliko prej. Ker je na to opozoril, je bil Boštjan Turk na sodnem procesu obsojen na dva meseca zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let.

To je seveda precedenčna odločitev za Slovence, ki so živeli in še živijo v Italiji in ki so imeli, kar se tiče svojih imen, podobne usode. Reševali so jih seveda vsak po svoje. Večina seveda v skladu s svojim prepričanjem, zato so svoja imena poslovenili, čim je bilo to mogoče, za nekatere pa je bila demonstracija svoje slovenskosti manj pomembna.

Sporočilo, ki ga vsebuje odločitev sodišča, ne pušča nobenega dvoma: prav so imeli mlačneži. Prav je imel Pierazzi, ki je šele nekaj desetletij po tem, ko bi bilo to možno, spremenil svoje ime nazaj v slovensko obliko.

Je to sporočilo našim zamejcem v Italiji? Je to spodbuda za vztrajanje v okolju, ki tudi danes ni posebno prijazno do Slovencev?

Pri Slovenski konferenci Svetovnega kongresa se zato sprašujemo, katero sporočilo je resnično: tisto s slavja, ki naj bi med nas poslalo opomin, da se je s priključitvijo zgodilo za nas nekaj velikega, pomembnega, da je bilo na tak način uresničeno prizadevanje tistih zavednih Slovencev, ki so se tako ali drugače borili za ohranitev slovenstva, ali pa je resnično sporočilo s sodišča, ki nagrajuje narodno mlačnost, pišmeuhovstvo ali celo pripravljenost na asimilacijo?

Franci Feltrin, predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa