Zmagovito skozi vojne

Dne 24. 3. 1909 je Rusija pod pritiskom Nemčije priznala aneksijo BiH. (Glej Zasedba Bosne in Hercegovine in Aneksija Bosne in Hercegovine) Princ Jurij je 27. 3. abdiciral, odpovedal se je prestolu v korist mlajšega brata Aleksandra, poznejšega kralja. Razlog so bili pritiski javnosti, potem ko naj bi princ z brco v trebuh povzročil smrt sluge Stevana Kolakovića. Povzemam iz Resnice o mojem življenju.

Sestra Jelena je v Rimu gostila ples, ker je bila teta Eko odsotna, poletje pa je znova preživela na dvorcu Racconigi in tam srečala ruskega velikega kneza Ivana – najstarejšega sina velikega kneza Konstantina. Ivan je bil gardni podporočnik in carjev adjutant. Kmalu sta se zaročila; poleti leta 1911 je velika množica ljudi pospremila Jeleno, ko je zapuščala Srbijo. V Peterhof je odšla kot kraljeva hči in časniki so obširno poročali o njeni poroki.

Leta 1912 je bila ustanovljena Balkanska liga – vojaška zveza med Srbijo, Črno goro, Grčijo in Bolgarijo. Kmalu po tem, 9. 10. 1912, je Črna gora napovedala vojno Turčiji, 17. 10. Srbija in Bolgarija ter 18. 10. še Grčija. Bolgari so napadli Turčijo in s tem začeli krvavo osemdnevno bitko, ki se je končala s porazom otomanske vojske.

V Jurijevih očeh je bila mirovna pogodba strašljiva – namesto pristanišča na morju, ki so ga Srbi pričakovali po osemmesečnem vojskovanju in zmagi, so dobili le malo krasa.

Približevalo se je poletje 1914. Kralj Peter I. je odpotoval v zdravilišče, novi prestolonaslednik Aleksander je začel opravljati kraljevske dolžnosti, v Beograd pa je prispela novica o umoru avstrijskega prestolonaslednika. (Glej Cesarji Avstro-Ogrske in Velika vojna) Ljudje so se bali nove vojne. Aleksander je bil med prvimi, ki so v brzojavki izrekli sožalje cesarju Francu Jožefu, nato pa je bilo razglašeno sedemdnevno žalovanje na dvoru.

Avstro-ogrski državljani so se zgrnili na poslaništvo v Beogradu. Poslanik, baron Giesl, je osebno zahteval, naj se okrepi straža pred poslopjem, in srbska policija je morala poslopje poslaništva dobesedno obkoliti, čeprav je vse mirno spalo in ni bilo nobene nevarnosti. Dne 10. 7. 1914 je poslanik Giesl hladno in oholo na zunanjem ministrstvu namestniku ministra izročil noto svoje vlade. V kratkem pogovoru z Lazarjem Pačujem je zahteval, naj na noto odgovorijo v 48 urah. Ob šestih, natanko ob izteku ultimata, je predsednik vlade Nikola Pašić izročil noto baronu Gieslu. Očitno presenečen zaradi srbskega odgovora, je baron poslušal vsebino note, nato pa Pašiću zabrusil, da je »ta odgovor nezadovoljiv«. Izjavil je še, da so diplomatski odnosi med Srbijo in Avstro-Ogrsko pretrgani. Še isti večer okrog pol sedmih je baron Giesl z vsem svojim osebjem zapustil Beograd. Na železniški postaji sta se od njega poslovila nemški poslanik Griesinger in bolgarski poslanik Čaprasnikov. Slednji je še isti dan zatrjeval, da bo Bolgarija nevtralna.

Anglija je za vse ladje zaprla prehod skozi Rokavski preliv, kar je prizadelo predvsem Nemčijo, saj je bila s tem popolnoma odrezana od svojih kolonij. Odgovorila je tudi Rusija, ki je prepovedala vsak izvoz hrane za ljudi in živali v Avstrijo in Nemčijo.

Vojna napoved je Srbijo doletela na kolenih. Vsi, ki so bili sposobni nositi orožje in ki so jih mobilizirali, so prihiteli v vojaška poveljstva. Na mobilizacijo ruske vojske je Nemčija odgovorila z ultimatom, v katerem je zahtevala, naj se ruska mobilizacija v 12 urah ustavi. Ker Rusija v to ni privolila, ji je Nemčija napovedala vojno.