Živela in delala med Inuiti

Timotej Cvirn in Jaka Mojškerc sta bila na misijonu pri Inuitih. / Foto: Jure Ferlan

Živela in delala med Inuiti

Jaka Mojškerc in Timotej Cvirn s Škofijske klasične gimnazije sta se februarja predlani pri starosti 23 let za eno leto odpravila v misijon na mrzli sever Kanade, v regijo Nunavut, kjer je med domorodnimi Inuiti dolga leta delovala katoliška misijonarka sestra Dorica Sever.

Škofja Loka – Jaka Mojškerc in Timotej Cvirn sta mladeniča in sošolca s Škofijske klasične gimnazije, ki sta se februarja predlani pri starosti 23 let odpravila na prav posebno avanturo. Pot ju je vodila v misijon na mrzli sever Kanade, v regijo Nunavut, kjer je med domorodnimi Inuiti dolga leta delovala katoliška misijonarka sestra Dorica Sever. Za misijon na severu sta se odločila skoraj povsem po naključju. Želela sta nekam odpotovati ter spoznati novo kulturo in ljudi.

Sestra Dorica ju je sprejela odprtih rok in ju vključila v svoje misijonsko delo na misijonskih postajah v krajih Chesterfield Inlet in Baker Lake. Na sever Kanade sta prispela, ko je bila tam najhujša zima. Že prvi teden njunega bivanja so se temperature spustile do –55 stopinj Celzija.

Pred kratkim sta na pobudo Lenarta Kafola v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripravila pričevanje o enem letu življenja in dela med Inuiti na Arktiki. Dogodek je potekal v sodelovanju z Župnijo Stara Loka in Zavodom sv. Jurija Stara Loka. Kot sta pojasnila, sta želela izkoristiti proste mesece v začetku leta 2024 za snemanje dokumentarnega filma o kaki posebni pokrajini in njenih prebivalcih, saj se oba profesionalno ukvarjata s fotografijo in filmom.

Prispela v najhujši zimi

Navdušil ju je misijon sestre Dorice in s pomočjo Misijonskega središča Slovenije sta vzpostavila stik z njo. Sprejela ju je odprtih rok in ju vključila v svoje misijonsko delo na misijonskih postajah v krajih Chesterfield Inlet in Baker Lake. Na sever Kanade sta prispela, ko je bila tam najhujša zima. Že prvi teden njunega bivanja so se temperature spustile do –55 stopinj Celzija. Te skrajne temperature so zahtevale tudi prilagojeno snemalno opremo in ustrezna oblačila. Kot sta še povedala, so se s sestro dobro razumeli, zelo je bila vesela prisotnosti svojih rojakov.

Nekaj mesecev ju je pripravljala na delo, zatem pa je odšla in sta misijon v obeh krajih vodila samostojno po njenih navodilih. Tako sta se praktično čez noč znašla v vlogi duhovnih voditeljev skupnosti, kar jima je bilo na začetku nekoliko nenavadno, vendar sta se hitro udomačila tudi v tej funkciji. Poleg poučevanja verouka in misijonskih bogoslužij sta za veliko noč vodila tudi obrede velikega tedna, saj tja duhovniki redko pridejo. Zaradi odhoda sestre sta se odločila podaljšati svoje prostovoljno delovanje v misijonu.

Spoznala življenje nomadskega ljudstva

Ob svojem delu sta spoznavala življenje nekdaj nomadskega ljudstva, katerega notranji razkol med ohranjanjem svojih tradicij in pritiski hitro spreminjajočega se sveta ogroža njihov obstoj. V stiku z Inuiti sta se srečala tudi s popolnoma drugačnim razmišljanjem, kot ga imamo Evropejci. Seveda ni šlo brez spoznavanja njihove tradicionalne hrane, ki je večinoma surovo meso, predvsem tjulnje, vendar sta to le poskusila. Njuna najljubša tradicionalna inuitska jed je bila sušena riba ali pipsi.

Na pričevanju sta pokazala tudi nekaj rekvizitov, ki sta jih uporabljala, še posebno so pozornost občinstva pritegnile velike krznene rokavice in pojasnila, koliko slojev oblačil sta morala pozimi obleči. Ves čas svoje misijonske odprave sta snemala obsežno gradivo o življenju tamkajšnjega prebivalstva in narave in želita v prihodnje izdelati načrtovani dokumentarni film.