Za tekočim trakom

»Sistem nikoli ne zataji / in ribe se nenehno menjujejo / saji moli in polaki morski meči vahnje morske spake / predvsem pa vedno znova vsakovrstni saji / da ni vsakič isto in preveč monotono // Danes so razkladalci štrajkali / nihče drug v tovarni samo oni / kar dokazuje da uživajo določene privilegije / kar naj jih imajo brez dvoma so si jih težko priborili // Štampljala sva se samo dva začasna delavca / po prvi pavzi nama je priskočilo na pomoč nekaj fantov / spraznili smo na stotine zabojev morskih mečev in molov / raztovorili vse do zadnje ribe // Ko pišem te besede / bolj nakladam kot razkladam / bolj mlatim prazno slamo / kot se mečujem« (str. 26, znak / označuje prelom verza, znak // pa novo kitico.) // »Roman je zapisan brez ločil v hitrih ritmičnih vrsticah. Zapiski temeljijo na avtorjevih lastnih izkušnjah. Po poroki se je iz pariškega okoliša preselil v Bretanijo, tam mu ni uspelo najti dela v svojem poklicu specialnega pedagoga. Prijavil se je pri agenciji za začasno zaposlovanje. Ta mu je ponudila vrsto del v tovarnah. Najprej v ribji tovarni, kjer je cele noči čistil kozice, paniral ribe, odcejal tofu in nazadnje na tone polžev premetal z lopato v kotel. Njegova naslednja služba je bila v klavnici. Vsak dan je po kavljih potiskal na stotine kravjih trupel. Delo se zanj nikoli ne preneha, nenehno premišljuje o delu, ukazih nadrejenih, razmišlja, kdaj si mora nastaviti budilko in kje bo našel prevoz do službe, da je ne izgubi. Včasih da polovico dnevnega zaslužka za taksi, ker ima kolega z avtom nasproten turnus. Ali pa potiska pedala bicikla 15 km daleč, da je ob petih zjutraj na šihtu. Močno sporočilo, zgodba o dostojanstvu in položaju delavca v sodobni družbi.« (Knjižni črvek, FB)

Prvi od gornjih odlomkov je iz knjige, drugi iz zapisa Viktorije Kante na Facebooku. To je knjiga posebne vrste. Na prvi pogled je poezija, recimo raje pripovedna poezija, pa tudi izpovedna. Ali še drugače: roman, izpisan v verzih, na poetični način. Takih knjig je v zadnjih letih izšlo kar nekaj, omenim samo še tovrstni roman srbske pesnice Milene Marković, v izvirniku Deca, 2021, v slovenskem prevodu Muanisa Sinanovića je naslov Otroci, 2024. Avtor tega romana pa je francoski pisatelj Joseph Ponthus (1978–2021), njegov podnaslov je Zapiski iz tovarne, izvirnik je izšel 2019. Čudenja in občudovanja vredno je, kako lahko nekdo iz mukotrpnega vsakdanjega dela v tovarni napiše poezijo. Škoda, da ni (bilo) v naših sedanjih in nekdanjih tovarnah, gradbiščih, rudnikih in drugih deloviščih več leposlovno obdarjenih posameznikov. Nastalo bi veliko izvirne literature.