Skrajni napori

Spremljali smo čudovito evropsko prvenstvo v kolesarjenju. Videti je, da je organizacija vrhunska, zadovoljni so odgovorni za ta spektakel, enako turistični delavci, priznanje za mnogo vloženega dela. Sam sem si ogledal dve tekmi. Težko je opisati ves stroj tega tekmovanja: prostovoljci, policisti na motorjih in v avtomobilih, zaščitne ograje, redarji na motorjih, spremljevalna vozila za vsako reprezentanco, helikopter, kamere, sirene … in nato mimo nas prihrumi gruča tekmovalcev. Meni se zdi čudež, da ni več poškodovanih.

Kaj pa tekmovalci? Kaj jih žene v velike telesne napore? V soncu in dežju, v vročini in mrazu, doma in v tujini, po ravninah in klancih. Kaj omogoča človeku, da tako dolgo prenaša tolikšno bolečino – in ali gre vedno samo za izjemno telesno pripravljenost? Poglejmo nekoliko drugačno razlago skrajnih športnikov. Ne velja za vse, je pa vzorec, ki se mnogim ponavlja. O tej plati vrhunskega športa se govori precej manj kot o rezultatih, zmagah in rekordih. Ekstremni šport ni samo vprašanje fizične zmogljivosti, ampak tudi vprašanje, kaj človek z ekstremnim naporom psihično počne sam s seboj. Pri zdravem odnosu do športa človek reče: »Rad treniram. Po treningu sem bolj miren. Če nekaj dni ne morem trenirati, mi ni všeč, vendar lahko živim s tem.« Ko človek čuti, da mora trenirati, tudi kadar telo potrebuje počitek (strokovno – kompulzivni odnos do športa), reče: »Moram trenirati. Če ne treniram, postanem tesnoben, nemiren, jezen ali prazen. Če telo boli, grem vseeno. Če sem poškodovan, iščem način, kako bom treniral naprej.«

Notranja tesnoba, sram, praznina ali nedoločljiv strah so lahko zelo težko obvladljivi, ker nimajo jasne meje. Telesni napor pa je konkreten. Človek ve, kaj mora narediti: naslednji kilometer, naslednji klanec, naslednja kontrolna točka. Bolečina je določljiva. Obstaja razlog zanjo. In obstaja ciljna črta. Tako nejasno psihično bolečino spremeni v jasno telesno bolečino, ki jo je mogoče nadzirati. In jo nadzira.

Šport sam po sebi ni problem. Prav nasprotno: telesna aktivnost je eden najboljših zaščitnih dejavnikov za telesno in duševno zdravje. Tudi zelo zahteven šport lahko prinese občutek smisla, skupnosti, samoučinkovitosti, veselja in globok stik s telesom. Problem se začne tam, kjer človek izgublja svobodo. Zato pravo vprašanje ni, koliko kilometrov kolesarjenja je preveč. Pravo vprašanje je: »Kaj se zgodi z menoj, če mi šport vzamejo?«

Nekateri športniki (tudi Slovenci) po koncu kariere spregovorijo. Teh pričevanj je na spletu veliko. Mi pa lahko sami sebe izprašamo, kakšen odnos imamo do športa. Ali me šport sprosti? Koliko telesu dam počitka? Ali me telo kdaj prosi, naj si raje vzamem počitek, kot da spet norim na Sv. Jakoba, Talež, Lubnik, Ratitovec …?