»Čestitam, Marko, avto si naredil pa še ženo obdržal«

Lahko bi starodobnika enostavno kupil. Lahko bi kupil sestavne dele in ga sestavil. A ne eno in ne drugo Marku Kvedru iz Rafolč ne bi predstavljajo kakšnega posebnega izziva. Pred nekaj leti, ko je bilo v njegovi mizarski delavnici nekaj zatišja, je prišel na precej noro idejo. Odločil se je, da bo naredil repliko legendarnega forda T iz začetka 20. stoletja s svojim pridihom. »Takrat sem si rekel, da potrebujem izziv, ki bo napolnil mojo dušo. Zakaj ravno ta avto? Ker je bil to prvi avto, ki je bil na tekočem traku množično proizveden, in videl sem, da ga lahko izdelam pretežno iz lesa. V mislih sem že imel kovača, ki bi poskrbel za kovinski del, za 'mašinerijo' pa je moj brat pravi mojster.«

To in Markovo predhodno znanje je bilo dovolj, da je sam verjel v idejo, ko skoraj nihče drug ni. »Doma me ni nihče resno vzel. Ampak meni so privzgojili delovne navade. Česar se lotim, to s potrpežljivostjo in trudom dokončam. Ob vsem tem je bil edino moj oče – tudi 'tišler' – tisti, ki me je od začetka podpiral in se veselil z menoj. Mislim, da mu je spremljanje tega podviga podaljšalo življenje. Avto je še dočakal, potem pa nas je pri 92 letih zapustil,« čustveno pripoveduje Marko o šestletnem obdobju, kolikor je trajalo od prve ideje do trenutka, ko se je njegov ford T prvič podal na cesto. Ob tem je treba poudariti, da gre za dva avta v enem – za s kabino zaprt avto in za kabriolet. V 70 odstotkih sta narejena iz lesa, le kar je bilo nujno, je kovinskega. Ob tem Marko doda, da motor ni originalen, saj se je želel izogniti številnim zapletom, ki bi sledili na cesti, zato je uporabil motor Ford Capri iz leta 1971. »Želel sem avto, s katerim se brez težav lahko peljem vse do Maribora in nazaj.«

In še ena zanimivost: celo prestavno ročico je Marko izdelal po meri svoje dlani, s tem pa tudi jasno sporočil, da je on edini, ki bo za volanom, vse druge družinske člane in prijatelje pa z veseljem sprejme za sopotnike.

Le da imaš pogum ter vztrajnost

Marko Kveder zasluge, da je začel verjeti, da je nemogoče sanje moč uresničiti, pripisuje več osebam, ki so mu v življenju prekrižale pot. Poleg staršev in domačega kmečkega okolja, kjer »jim ni bilo nič po suhem danega«, se je ogromno naučil v Stolovi vzorčni delavnici, svoj košček v mozaik je dodalo tudi sodelovanje z restavratorjem Ivanom Pavlincem pri opremljanju cerkva. Z vsem znanjem in še več poguma se je podal na dolgo pot. »V življenju so številne neznanke, ampak če imaš pogum, pa če si vztrajen, kar gre,« pravi Marko, ki se je sprva izdelave avtomobila lotil brez vsakega načrta. S kovačem sta hodila v muzej v Bistro in na tam razstavljenem fordu merila del za delom. Potem je prišel do originalnega načrta in delo je lažje steklo. Vse to je počel ob rednem delu v mizarski delavnici, tudi preživeti je bilo treba. Bili so dnevi, ko je za trenutek še sam podvomil o vsem skupaj, a naslednje jutro je bil svet spet lepši. Dan za dnem, leto za letom, dokler ni prišel tisti pomladni dan, ki ga sam imenuje dan D. »Ko je bil avto pokrit, ko je motor vžgal in so luči zasvetile. Takrat so me oblile solze.« Takrat je bila ponosna tudi žena Melita, za katero Marko prizna, da je morala v tistem času veliko pretrpeti. Hudomušno je vse skupaj začinila starejša soseda z izjavo, ob kateri se družina še danes nasmeji. »Čestitam, Marko, avto si naredil pa še ženo obdržal.«

Kvedrova tišlerija

Marko Kveder je že kmalu ugotovil, da bi bilo do­bro ustvarjanje avta dokumentirati. Počasi je spontano začel nastajati muzej, poimenoval ga je Kvedrova tišlerija. Ford je seveda center muzeja, za dva meseca na leto pa ga zapusti in se postavi na ogled. Tisto sta za Marka dva precej stresna meseca. »Seveda je stresno, spremljam vreme, ne sme ga dobiti dež, cesta prinaša svoje izzive.«

Najbolje se Marko počuti, ko je starodobnik doma, v muzeju, hkrati pa je vesel odzivov ljudi na razstavah, ki znajo ceniti njegov trud. »To je moj življenjski projekt. Za avto sem dobil že kar nekaj ponudb, a ga ni denarja, da bi ga dal od sebe.« Avto je vzljubila cela družina, še posebej vnuka Val in Nej, ki sta presrečna, če ju dedi z njim zapelje na sladoled. Posebej počaščenega pa se Marko počuti v teh dneh, ko je že v tiskarni otroška slikanica o Marku in njegovem lesenem avtomobilu, katere avtorica je njegova mlajša hči Ana. Njeno sporočilo je povsem iskreno in povsem resnično – s trudom, potrpežljivostjo in vztrajnostjo lahko dosežemo vse.