Za otroke je bilo vse dobro

Jasmina je odraščala v gostilniški družini. Živeli so na takrat zelo prometnem stičišču več lokalnih cest. Starši so se skupaj s starimi starši in dvema natakaricama razdajali gostom od jutra do poznih večernih ur.

»Ko sem bila v najstniških letih in sem že vedela, kako nastanejo otroci, sem se večkrat vprašala, kdaj sta ata in mama sploh našla čas, da sta zaplodila naju z bratom. Z menoj sta imela srečo, saj sem bila zelo zdrav otrok. Z bratom pa je bilo zelo drugače, saj je bil večkrat bolan. Četudi ga je kuhala vročina, so mi – in to pri šestih letih – ukazali, naj mu kar sama dajem kisove obkladke, da pride k sebi. Z njimi smo zdravili praktično vse: od podplutb, pikov čebel in os, glavobola do različnih oteklin, ki jim nismo vedeli izvora. Karli je bil star manj kot leto, ko mu visoka vročina ni hotela pasti kljub 'namakanju' v kisu. V gostilni so imeli polne roke dela, ker je eden od gasilcev praznoval okroglo obletnico, pa je povabil pol vasi. Pisalo se je leto 1961. Babica se je spomnila na zadnji 'izhod v sili'. Karlija je slekla, ga odnesla v klet, kjer so bili sodi z vinom, tla pa so bila ilovnata. Z lopato je kar sama skopala luknjo, z mokro ilovico obložila brata, ki je bil od vročine tako izčrpan, da ni niti jokal. Samo nagnil je glavo in spal naprej Meni pa je ukazala, naj se usedem zraven njega in v primeru, da bo 'kaj narobe', pozvonim z zvoncem, ki je na vrvici visel pri vratih. Tiste noči ne bom nikoli pozabila. Bratec je v spanju stokal, enkrat je celo nekaj bruhnil iz sebe, jaz pa sem se tresla od strahu, kaj bo, če umre. Nihče od odraslih ni niti enkrat prišel pogledat, kaj se dogaja. Šele proti jutru, ko so odšli zadnji gosti, se je na vratih prikazala mama. Najprej je mene okregala, ker sem naredila 'lužico', šele potem je pogledala, kako je z bratcem. Ne boste verjeli: vročina mu je padla, ko se je prebudil, je bil zdrav kot dren.

Po tem dogodku so ga še najmanj dvakrat pozdravili z ilovico. Čez precej let, ko je bil hudo bolan (rak na požiralniku), se je šalil, da bi bilo bolje, če bi ga zdravniki zdravili z ilovico, a so se vsi smejali, ko so ga slišali. Njegove besede sem vzela zares. Z možem sva se zapeljala do gostilne, ki je bila takrat že zapuščena, nihče več ni živel v njej. V kleti sva nakopala ilovice in jo odpeljala bratu, da si je z njo delal obkladke. So pomagale kemoterapije, zdravila ali ilovica, ne vem, a še danes je živ in zdrav!«

Ko je Jasmina končala osnovno šolo, ji nisi dovolili, da bi se vpisala na kuharsko šolo. Starši so rekli, da se bo vsega lahko naučila kar v domači kuhinji.

»Začelo se je najbolj peklensko obdobje mojega življenja. Garala sem od petih zjutraj in včasih tudi do enajstih zvečer. Enaka usoda bi doletela brata, če se ne bi takrat, ko je bil v osmem razredu, zgodil čudež. V sosednji vasi so odprli eno prvih picerij na našem koncu. To je bilo leta 1974. Dobesedno čez noč so nas zapustili skoraj vsi bolj ali manj redni gostje in se preselili v picerijo. Ostali smo praktično brez dela, nad vodo so nad držale le poroke in različne obletnice. S težkim srcem so starši bratu dovolili, da se je vpisal na poklicno lesarsko šolo. Kmalu sem jim postala v kuhinji tudi jaz odveč. Mama me je začela priganjati, naj si poiščem službo kje drugje. Stari starši so bili že precej obnemogli, pomagali so si z domačimi zdravili, a svojih pravnukov niso dočakali.

Ko sem se po poroki preselila najprej v Litijo, potem pa v Kamnik, sem močno pogrešala našo gostilniško kuhinjo, kjer sem se kljub napornemu delu počutila varno in zelo domače. Z možem sva se lotila zidave hiše. Ta je rasla počasi, saj sva bila oba zaposlena, trije otroci, ki so se rodili eden za drugim, pa so mi vzeli ogromno časa. Dokler se nismo preselili, smo živeli pri njegovi teti, ki pa v hiši ni marala novotarij, zato tudi nismo imeli napeljane vode. Trmasta, kot je bila, je dovolila, da so jo napeljali le v vežo. Stara sem bila že trideset let in še malo, ko sem v novi hiši prvič doživela, da v kuhinji ni smrdelo po prekuhavanju belega perila. Spominjam se, da sem bila nad kopalnico tako navdušena, da sem se prhala tudi po večkrat na dan. Mož se mi je smejal, a se je 'civilizacije' tudi on razveselil kot majhen otrok.

Ko sta ded in babica umrla, so starši dejali: 'No, zdaj naju bosta pa vidva z bratom vzdrževala, ker bomo gostilno zaprli.' Šele takrat sem ugotovila, da si nista plačevala za pokojnino. Trajalo je kar nekaj časa, da sem jima dopovedala, da ne bo šlo, saj sva imela z možem precej kredita, pa tudi najine plače so bile 'le' delavske. 'Pa prodajta gostilno, imela bosta dovolj do konca življenja!' sem jima predlagala. Moje besede so delovale, kot bi jima stregla po življenju. Končno sva z bratom le dosegla, da se je prodalo nekaj zazidljivih parcel, stavba gostilne pa je začela žal vedno bolj propadati. Ata in mama nista bila vajena živeti v brezdelju, zato sta se nenehno prepirala, včasih tudi stepla. Nekoč pa me mama pokliče po telefonu, da je z atom zelo slabo, da ima trd vrat in visoko vročino. Pa ji spontano, ne da bi kaj razmišljala, predlagam, naj gre v klet po glino in mu naredi obkladke. Takrat pa se mama začne name dreti, češ kaj si mislim, a bi rada očeta spravila v grob in podobno. Verjemite, obstala sem brez besed. Če bi bila nesramna, bi jo vprašala, kako to, da ji ni bil mar lasten sin, saj ga je vso noč pustila samega, bolnega in nebogljenega, zakopanega v glini, pa še ni bil star eno leto! Čisto sem bila v šoku. Seveda je mož sedel v avto in odpeljal očeta na infekcijsko. Ampak spoznanje, kako malo sva bila z bratom zanjo vredna, ko sva bila otroka, je bilo tako boleče, da se vse do danes nisem mogla spraviti k sebi.«