Vključevanje z logopedinjo (4)

Ana Kavčič, logopedinja na Osnovni šoli Antona Janše Radovljica, se zaveda, da se vključevanje in sprejemanje otrok s posebnimi potrebami, s katerimi je dnevno v stiku, dogaja v praksi, na terenu, v konkretnih situacijah.

Vesela je, da so tako zaposleni kot tudi vodstvo šole zelo odprti za drugačne oblike tudi logopedskega dela. Izjemno dragoceno in nujno pa ji je sodelovanje s starši teh otrok. »Ko pridobim njihovo zaupanje in tudi sami opazijo razcvet svojega otroka, se odpre novo polje možnosti in lepo je, ko sami začnejo predlagati stvari, dogodke, ki bi se jih bilo vredno udeležiti ali jih razviti. Otroci s posebnimi potrebami namreč pogosto ostajajo doma in se ne družijo, stigma je še vedno zelo prisotna. Družinam želim pokazati, da imajo moč za spremembe in naj zberejo pogum za vključitev otroka v okolje, ker lahko vsi zaživijo kvalitetnejše življenje,« je pojasnila.

Je zagovornica inkluzije, kadar se ji zdi smiselna. »To se lahko razbere iz mojega poklicnega delovanja, vendar takrat, ko je otrok nanjo pripravljen. Včasih prehitro soočenje s prevelikimi ali prezahtevnimi spremembami škoduje tako otroku kot tudi vsem drugim, ki so vključeni v inkluzivni proces. Osebno sem pogosto priča nazadovanju otrok, ki ne zmorejo slediti zahtevam, pričakovanim glede na določen program šolanja, šport, karkoli drugega. Neuspeh med drugim izredno vpliva na njihovo čustvovanje in v delovanju se slej ko prej začnejo pojavljati odkloni, otrok pa sploh nima priložnosti za optimalen razvoj. Pri tistih otrocih, kjer so 'pogoji' za inkluzijo izpolnjeni, pa je ravno obratno. Ti otroci morajo pridobivati nove priložnosti, zato jih včasih povabim v mesto na sladoled, pa tudi na svoj koncert,« je opozorila.

Ljudem, ki bi radi prispevali k bolj vključujoči družbi, pa ne vedo, kje začeti, svetuje, naj predvsem ne komplicirajo. »Verjamem, da vsak v sebi nosi nekaj, s čimer pomaga sočloveku. Dobrota se lahko začne na domačem pragu, dobesedno. Spomnim se, kako sem prvo leto po vselitvi v stanovanjsko stavbo na predvečer prihoda sv. Miklavža spekla medenjake in jih ponoči pustila pred vhodnimi vrati vsakega stanovanja. Najbrž se je tistega jutra ob pogledu na vrečko piškotov pri marsikom prijetno presenečenje mešalo celo s sumničavostjo, a zdaj so se (me) že navadili.«

Načrte na področju vključevanja otrok s posebnimi potrebami v družbo ima tudi za prihodnje. »V šoli z učiteljico glasbe snujeva idejo o glasbeni pravljici oziroma lutkovni predstavi, v katero bi vključili tudi posameznike z zmanjšano zmožnostjo govora. Sicer pa ogromen del prostega časa preživim v naravi, ki ponuja najlepše. Dvajset let sem bila pri skavtih in načrtovala veliko taborov in delavnic za otroke. Pred leti sem tako tudi s šolskimi otroki v šoli v naravi pripravila logopedski lov na zaklad in spomnim se, kako močno je deževalo. Odpoved aktivnosti ni prišla v poštev, zato smo oblekli pelerine, obuli škornje in šli v gozd. Za nekatere otroke je bila to prva izkušnja dežnih kapelj na nosu in hoje po spolzkih koreninah … V takih priložnostih vidim še mnogo potenciala za učenje in družbeno vključevanje,« je zaključila. (Konec)