Vizionarke

»Oddelčni zdravnik se je bo spominjal kot 'najtežje pacientke, kar sem jih kdaj imel'. Od dneva sprejema kategorično zavrača vsakršno posebno obravnavo. Niti opozorilo, da je njena tuberkuloza še vedno nalezljiva in zato ogroža druge, je ni moglo prepričati o nujnosti, da ima svojo sobo. Prizadeti sta obe pljučni krili. Kljub temu so možnosti za ozdravitev sprva precej obetavne. Le absolutno mirovanje bi si morala privoščiti. Predvsem pa: dovolj jesti. Vendar Simone Weil razen čisto majhnega obroka ovsene kaše noče zaužiti ničesar drugega. Kot pravi sama: iz solidarnosti do ljudi, ki stradajo v njeni domovini. Predvsem do otrok. Vedno znova medicinskim sestram naroča, naj mleko, ki ji ga ponujajo, pošljejo naravnost v Francijo. Prve tedne v bolnišnici piše in preučuje 'Bhagavadgito' v sanskrtskem izvirniku. Že junija je tako oslabela, da pokličejo francoskega kurata. Vendar z njim ne želi govoriti, kaj šele, da bi se mu dala krstiti. Dobri mož sedi na stolu za obiskovalce in ni sposoben slediti njenim komaj slišnim verigam asociacij o daru milosti in poti duše proti svetlobi. Tudi s svojim nekdanjim študijskim kolegom Mauriceom Schumannom, ki je bil njen zaupnik v de Gaullovem štabu, govori ob njegovem zadnjem obisku le v preroških namigih, daleč od kakršnegakoli dialoga. /…/ Čeprav ima visoko vročino, bolniške sestre pri sprejemu opazijo, da je dobre volje in čisto prisebna. Oči so jasne in živahne. Z okna je razgled na drevesa in polja ('Ah, kako lepa soba za umiranje'). Celo jesti je pripravljena. Najraje pire, pripravljen po francosko. Če je mogoče? Dežurna zdravnica dr. Broderick bi rada od svoje nove pacientke izvedela, kdo je in kaj počne v življenju. Simone Weil odgovori z nasmeškom v eni sami povedi: 'Filozofinja sem in se zanimam za človečnost (humanité).« (str. 290–292)

Filozofinja, ki se sredi vojne zanima za človečnost, je bila nemško-francoska Judinja Simone Weil. In prav takšne filozofinje in druge misleče ljudi potrebujemo tudi danes, da bi ob pogledu na trpljenje v Gazi in drugod po svetu agresorje opozarjali na nujnost človečnosti. Glavne junakinje te knjige so poleg imenovane še tri druge filozofinje, upodobljene so tudi na naslovnici (z leve zgoraj v smeri urnega kazalca): Hannah Arendt, Ayn Rand, Simone de Beauvoir in Simone Weil. To so dejansko najbolj izstopajoče filozofinje, ki so si prizadevale za »rešitev filozofije v mračnih časih 1933–1943« (podnaslov). Sam bi dodal še nemško Judinjo Edith Stein. Iz te knjige vidimo, da so bile te modre dame res na nivoju. In so še vedno.