Kejžar in paraatleti (2)

Gluha maratonka Viktorija Horvat

V skupini paraatletov, ki trenirajo pod vodstvom Romana Kejžarja, je tudi 24-letna Viktorija Horvat, gluha tekačica in maratonka, ki prihaja iz Lucije, študira, trenira in živi pa v Ljubljani, kjer paratekači trenirajo dvakrat tedensko.

Na treningih niso sami. Kejžar ima vključujočo tekaško skupino, saj so hkrati s paraatleti na treningu tudi tekači neinvalidi, ki prav tako trenirajo po njegovem programu. Lepo je videti, kako sprejemajo paraatlete, z njimi tečejo in jih spodbujajo. »Vesela sem, da je okolica tako razumevajoča, da se družba spreminja in da se več govori o vključevanju oseb z invalidnostmi. Tekaška skupina, v katero sem vključena, je super, da mi veliko motivacije in podpore. Smo povezani. Želim, da tako ostane tudi naprej,« je zadovoljna Viktorija.

Pri Kejžarju trenira od novembra lani, šport, še posebno tek, pa jo spremlja že od mladih nog. Svoj prvi polmaraton je pretekla pri 12 letih, maraton pa lani. Dokazuje, da se kljub gluhoti z vztrajnostjo da premagati različne ovire. Njen dan je poln obveznosti, pomemben del pa predstavlja prav tek. »Prej sem tekla trikrat tedensko, odkar treniram pri Romanu, pa skoraj vsak dan. Treniram maraton. Moj prvi maraton je bil lani v Ljubljani, ki sem ga pretekla sama, drugi pa letos aprila v Linzu v Avstriji, na katerem me je spremljal Roman. Novembra me v Tokiu čakajo olimpijske igre gluhih. Ta izziv mi je predlagal oče. Normo že imam,« je povedala.

V kratkem času od prvega do drugega maratona je krepko izboljšala svoj osebni rekord – za kar 28 minut. Ta je sedaj nekaj manj kot tri ure in 17 minut. Ta čas želi še izboljšati, njen največji izziv, kot je dejala, pa ne bo rezultatski. Spopadla se bo z novo preizkušnjo. »Na olimpijskih igrah gluhih velja pravilo, da moramo teči brez slušnega aparata. To bo zame najtežje. Nisem vajena biti brez aparata. Všeč mi je, ko lahko slišim navijače ob progi ... So dodatna spodbuda,« je pojasnila in dodala, da se zaveda, da bo morala na treningu čim prej premagati nelagodje in sneti aparat.

Gluha je od rojstva. Pri dveh letih in pol je dobila polžev vsadek in se počasi učila poslušati in govoriti. Pri tem so ji pomagali predvsem bližnji, hodila je tudi k dvema surdopedagoginjama. »Sem popolnoma gluha. Moj stik s svetom je aparat. Brez njega bi bila sama tišina, nelagodje,« je poudarila. Po eni strani se veseli nastopa na olimpijskih igrah gluhih, po drugi strani pa jo skrbi, kako ji bo šlo, ne da bi karkoli slišala. »Ne znam znakovnega jezika, tako da ne bom mogla z nikomer komunicirati. Vseeno razmišljam pozitivno – kot vedno. Lepo bo spoznati novo državo, novo veliko mesto, nastopiti na tako velikem tekmovanju. Z gluhimi še nisem tekla.«

Viktorija je že vse življenje vključena v družbo. Obiskovala je redni vrtec, redno osnovno šolo, nato Škofijsko gimnazijo Vipava, diplomirala je iz velnesa na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem Bled, sedaj pa na Fakulteti za varstvene vede študira varstvoslovje. Želi imeti čim več odprtih možnosti za prihodnost. Trenutno so njeni prvi cilji v športu. »Želja je uspešen nastop na olimpijskih igrah gluhih, izboljšati osebni rekord v maratonu, na dolgi rok pa se morda preskusiti tudi še v drugih športih. Moraš imeti sanje, želje, cilje. Le tako se lahko uresničijo,« je zaključila.

(Se nadaljuje)