Verjame v pedagoški eros ​

Že drugo leto je naziv učitelj leta pripadel učitelju iz Kamnika. Bolj za šalo kot zares – kaj prispeva k temu, da se ravno v Kamniku kalite najboljši učitelji?

Morda naš posebni, sveži gorski zrak. (smeh)

Naziv učiteljice leta je veliko priznanje, prihaja pa v času, ko številni učitelji opozarjajo na izgorelost, pomanjkanje kadra in vse večje obremenitve. Kako sami občutite sedanje razmere v šolstvu?

Predvsem v osnovnih šolah močno primanjkuje kadra, posledično smo učitelji vse bolj obremenjeni. Na šoli, kjer delam, ta kadrovski primanjkljaj sicer še ni tako izrazit, poznam pa kolege, ki delajo občutno več, kot je njihova učna obveznost. Pred približno enajstimi leti, ko sem sama iskala zaposlitev, je bilo povsem drugače – učiteljev je bilo preveč in službo je bilo skoraj nemogoče dobiti, saj je bilo treba opraviti strokovni izpit, kar pa ni bilo mogoče, če še nisi opravil določenega števila ur v šoli. Zato sem bila silno vesela, ko sem dobila priložnost poučevanja, to mi je res veliko pomenilo.

Poudarili ste, da je učiteljski poklic lep, a tudi zelo zahteven. Kaj je vas pripeljalo v šolstvo?

Študirala sem slovenščino in primerjalno književnost in že med študijem izbrala pedagoško smer, vendar si dolgo nisem predstavljala, da bi postala učiteljica. Poučevanje v šoli me takrat ni zanimalo. Bila sem učiteljica smučanja, kot planinska vodnica sem vodila po hribih, kot scenaristka in urednica sem ustvarjala dokumentarne filme, predvsem na temo gorništva. Bila sem samozaposlena. Šele pozneje, ko sem si ustvarila družino, sem začutila, da tak način življenja ni več vzdržen. In potem se je zgodilo veliko nenavadnih »naključij« – več ljudi me je v kratkem času vprašalo, zakaj ne poučujem, celo nekdanja profesorica z gimnazije. Začela sem v podaljšanem bivanju, ko pa sem dobila službo na Osnovni šoli Stranje kot učiteljica slovenščine, sem bila najsrečnejši človek na svetu.

Zakaj vam je delo prav na tej šoli tako pisano na kožo​?

Ker gre za manjšo podeželsko šolo in mi je bilo že od začetka lepo, da se vsak dan vozim v službo pod hribe. V naši družini smo močno povezani z alpinizmom, tudi mož je gorski reševalec. Ta stik z naravo mi ogromno pomeni in še danes se mi zdi nekaj najlepšega.

Kaj danes najbolj vpliva na pedagoško delo v razredu? Se lahko učitelji še vedno v miru posvetite poučevanju?

Lahko, vendar mora učitelj najprej zgraditi osebno avtoriteto in vzpostaviti odnose v razredu, kar danes ni vedno preprosto. Sama verjamem v nekaj, čemur pravimo pedagoški eros. Gre za poseben dar za delo z otroki. Tega se ne da naučiti. Gre za občutek za otroke, sposobnost navezovanja stika, določeno karizmo. Opazila sem, da to imam, vendar se s tem ne hvalim, saj za to nisem nič posebej naredila – preprosto ti je dano. Seveda pa moraš ta dar tudi razvijati. Ko enkrat z učenci vzpostaviš odnos in medsebojno zaupanje, lahko skupaj narediš ogromno, takrat je mogoče z otroki delati čudeže. Takrat ni več potrebe po togem vzdrževanju discipline. Pouk lahko postane sproščen, hkrati pa vsi vemo, kaj so naše odgovornosti. Poleg tega je pomembna tudi gorečnost – da svoje strokovno znanje predajaš s strastjo. Sama želim učencem pokazati predvsem to, da je življenje kljub stiskam in težavam še vedno lepo in vredno. Poskušam jih vzgajati v kulturo življenja, ne v kulturo brezupa. Danes hitro zdrsnemo v prepričanje, da je vse narobe in da ničesar ni mogoče spremeniti, sama pa menim, da imamo v Sloveniji še vedno zelo kakovostno šolstvo. Še vedno je razmeroma brezplačno, imamo veliko odličnih učiteljev in tudi dobre pogoje za delo. Ti se seveda razlikujejo od šole do šole, ampak na splošno nam ne gre slabo.

Na letošnji podelitvi naziva naj učitelj je bil glavni poudarek na umetni inteligenci. Kako torej umetna inteligenca spreminja način dela, izobraževanja?

Tako odrasli kot otroci smo o umetni inteligenci še vedno premalo izobraženi. Zato pozdravljam, da se v osnovno šolo s septembrom 2028 uvaja nov predmet informatika in digitalne tehnologije, saj smo med redkimi državami v Evropi, ki otrok formalno sploh ne izobražujemo na tem področju. Tudi odrasli bi morali bolje razumeti, kaj umetna inteligenca sploh je, kaj dobrega prinaša in kakšne nevarnosti lahko predstavlja. Umetna inteligenca je za zdaj na srečo še vedno predvsem orodje. Ne moremo se slepiti, da bo kar izginila, saj se v njen razvoj vlagajo ogromna sredstva. Zavedam se, da moji učenci uporabljajo napredne jezikovne modele oziroma robotske klepetalnike. Večinoma jim slepo verjamejo, nekateri pa že opažajo, da ChatGPT ne ve vsega. Zato je ključna naloga učiteljev razvijanje kritičnega mišljenja.

Dejali ste, da je učitelj prihodnosti strokoven, sproščen in srčen. Zakaj se vam je zdelo pomembno izpostaviti prav te lastnosti?

K temu bi dodala še stik, ki se mi prav tako zdi zelo pomemben. A najprej je pomembna strokovnost – učitelji smo strokovnjaki na svojem področju in tudi uradne osebe. Med učiteljem in učencem mora obstajati zdrava meja, ne sme biti pretirane »domačnosti«. Obenem je pomembna sproščenost. Če je učitelj zrela, pokončna osebnost, ki ve, kaj hoče, v razredu vlada nek notranji red. Potem večinoma ni težav z disciplino. Če pa se večji del ure ukvarjaš samo z vzpostavljanjem reda, kakovostnega pouka ne more biti. Oboje sem izkusila. Potem pa pride ta pedagoški eros, o katerem sem govorila že prej – z njim je precej lažje vzpostaviti stik. Danes so informacije lahko dostopne, zato učitelji nismo več samo posredovalci znanja, ampak postajamo most med poplavo informacij in učencem, ki mu pomagamo prepoznati, kaj je res pomembno in vredno.

Pri poučevanju uporabljate zelo različne pristope – od pouka v naravi do metod, pri katerih učenci prevzamejo vlogo učitelja. Je danes sicer težko otroke motivirati za učenje?

Vedno težje jih je motivirati. Težko tekmujemo z aplikacijami in digitalnimi vsebinami, ki ustvarjajo ogromno dražljajev in dopamina. Otroci danes veliko časa preživijo pred zasloni, zato je še toliko pomembneje vzpostaviti odnos. Čeprav so ves čas izpostavljeni preveliki količini dražljajev in imamo občutek, da jih nič ne zanima, še vedno hrepenijo po pristnem stiku. Učitelj, ki se trudi vzpostaviti stik, seveda tudi z različnimi metodami, lahko veliko doseže. Obenem se mi zdi pomembno, da učence naučimo tudi vztrajnosti – da znajo prenesti rutino, dolgčas in napor.

Glede na to, da ste učiteljica slovenščine – na kakšen način spodbujate otroke, da bi več brali, obstaja kakšen »trik«?

Obstaja samo en trik, in sicer da imajo otroci zgled v družini. Zato se je treba vprašati tudi, koliko berejo odrasli. Raziskave kažejo, da skoraj polovica Slovencev v enem letu ne prebere niti ene knjige. Sama sem še vedno velika zagovornica knjige, svinčnika in papirja. Leposlovje poglablja in širi besedišče, razvija domišljijo in uči vztrajnosti. Pri pouku zelo rada uporabljam t. i. metodo dolgega branja. Besedilo beremo skupaj, se ob njem ustavljamo, pogovarjamo, razmišljamo o zapisanem. Prav tako je pomembna aktualizacija prebranega, da se najdejo v tem, kar berejo. Snov pogosto povezujem tudi z drugo literaturo, ki ni predpisana, ali pa s filmi ... Velik poudarek namenjam tudi pisanju, saj opažam, da postajajo otroci vse manj pismeni in izgubljajo občutek za jezik. Zato sem vpeljala redno pisanje – z učenci na primer ves mesec vsak dan prvih deset, petnajst minut pišemo dnevnik.

Ali menite, da šolski sistem danes dovolj spodbuja ustvarjalnost, kritično mišljenje in življenjske veščine, ter kje morebiti vidite možnosti za izboljšave?

Naš šolski sistem je še vedno zelo storilnostno naravnan. Res je, da se učni načrti prenavljajo in da je danes več poudarka na kritičnem mišljenju, digitalni pismenosti in ustvarjalnosti, vendar učni načrti ostajajo preobsežni in zelo podrobni. In še vedno je šolski sistem zastavljen tako, da so dobre ocene ključne za vpis na želeno srednjo šolo. S tem samo po sebi ni nič narobe, težava pa je, da otroke že zelo zgodaj potisnemo v tekmovalnost. Prav je, da stremimo k odličnosti, problem pa nastane, ko odličnost preraste v perfekcionizem​, kar potem vodi v izgorelost, apatijo, stiske ...

Zelo dejavni ste tudi zunaj učilnice – ste pisateljica, scenaristka, ljubiteljica gora … Kako vse to usklajujete?

Družina ima vedno prednost. Tudi mož je učitelj in najini otroci vedo, da se lahko vedno zanesejo na naju. Verjamem, da kadar nekaj delaš z veseljem, srcem in gorečnostjo, nič ni pretežko. Močan ustvarjalni zagon me ves čas žene naprej in v samem procesu ustvarjanja res uživam. Seveda pridejo obdobja, ko je težko vse uskladiti, a ob dobrem partnerskem odnosu in povezanosti družine je vse mogoče.