Knjiga o turbulentnem času

O tako burnem času, kot je bilo obdobje od 1986 do 1999, je povzetek knjige Vrenje v Kranju od 1986 težko napisati – priznava tudi avtor Vitomir Gros. »Da je razumevanje dogajanj lažje, sem najprej prikazal zatečeno slabo stanje tako v Sloveniji kot v skupni zvezni SFRJ, tudi nekatere osebne probleme posameznikov, tudi moje. V nadaljevanju sem skušal prikazati predvsem gospodarske probleme, kajti iz njih posredno izvirajo vsi ostali.« Kot je še pojasnil v sklepnem delu knjige, se mu je predvsem zdelo pomembno na čim bolj nazoren način prikazati, kako so posamezne zvezne (federalne) države skušale zase prigrabiti več, kot jim gre v pošteni večnacionalni skupnosti. »Federalna država je nujno pričela pokati po šivih in počasi, a nezadržno razpadati. Gospodarstvo je hiralo, zlasti družbeno. Zasebno se je dušilo v primežu davkov in logično reagiralo z zmanjševanjem stroškov, predvsem z odpuščanjem zaposlenih. Posledično so se tanjšali vsi proračuni, nastopila je finančna kriza, ki so jo poskušali pokriti z mednarodnimi krediti, kar pa ni moglo trajati dolgo. Tujina jugoslovanskih zablod ni več financirala. Razpad je bil neizbežen!«

Knjiga torej govori o političnem in gospodarskem dogajanju med letoma 1986 in 1989, osvetljuje vrenje med kranjskimi obrtniki, udejstvovanje po zmagi nekomunistov na volitvah v organe Obrtnega združenja Kranj, ustanovitev Slovenske obrtniške stranke in Demosa v Kranju, predvolilni čas, grožnje, volitve 1990, vodenje kranjske občine, plebiscit, slovensko vojno, osamosvojitev Slovenije, razpad Demosa, delitev občin ... Nastala je na podlagi odločitve, pojasnjuje nekdanji politik in podjetnik, da napiše predvsem tisto, kar so nekateri zamolčali, drugi zavedoma in tretji ponevedoma prikrili. »Demosova osamosvojitvena in demokratizacijska zgodba se časovno vse bolj odmika! Spomini bledijo, arhivi so nepopolni, deloma se izgubljajo, nekateri celo namerno. Začelo se je zamolčevati zgodovinska dejstva. Demos in njegove za Slovenijo odločilne pozitivne odločitve ter dogodke v njegovi organizaciji se je pričelo brisati iz zgodovine in iz slovenske narodove zavesti. S spleta se brišejo deli člankov ali kar celi članki, ki govorijo o pozitivni vlogi Demosa, njegovih strank in pripadnikov. V nasprotnem primeru pa se vedno bolj poveličuje ravnanja Demosu nasprotnih političnih sil in njihovih pripadnikov, celo takih, ki so se do zadnjega branili samostojnosti Slovenije in zagovarjali SFRJ. Vedno več je odkritega poveličevanja proslulega komunizma.« Kot je še pojasnil predsednik kranjskega Demosa in devet let kranjski župan, ga je vedno več ljudi nagovarjalo, naj kaj napiše kot očividec in udeleženec dogodkov v turbulentnem času. Tudi sam je o tem »mnogo razmišljal«, a zaradi pomanjkanja časa, za kar so bili glavni razlog denacionalizacijski postopki, »kar preveč odlašal«.

Profesor Andrej Lapuh, ki je v popotnici zajetni knjigi spregovoril predvsem o avtorju, pravi, da se je Vitomir Gros v slovensko osamosvajanje vrgel z vsem žarom in prizadevnostjo. »S svojim prodornim duhom in logiko je bil v izjavah o slovenski državi pred časom, za svoje poteze mnogokrat ni dobil podpore svojih osamosvojitvenih kolegov. Za marsikatero njegovo pobudo, ki je ni uspel uveljaviti, se je v naslednjih letih izkazalo, da bi Slovenijo lahko obvarovala slabih posledic in stranpoti.«

Pri pisanju knjige se je Gros, kot je pojasnil, opiral na v javnosti, literaturi in raziskavah splošno znana in priznana dejstva. V veliko pomoč, še navaja, je bil osebni arhiv z zapiski in uradnimi listinami. Pomagal si je z arhivom Slovenske obrtniške stranke, kmalu preimenovane v Liberalno stranko in nato v Socialno liberalno stranko, poleg tega je uporabil različno literaturo – iz domače knjižnice in izposojeno.

Spremno besedo je prispeval sodelavec v kranjskem Demosu, cerkljanski župan Franc Čebulj, ki je vodil tudi pogovor ob izidu knjige. Na predstavitvi v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah sta med drugim spomnila na prvi Demosov predvolilni shod v takratni kranjski občini – potekal je v Adergasu januarja 1990 in bil »po izjavah mnogih« tudi prvi v Sloveniji –, ter veliki Gorenjski shod v središču Kranja (31. marca 1990) z nagovori Demosovih kandidatov na volitvah in gostov, kulturnim programom ter več kot pet tisoč udeleženci. »Organizacija Demosovega Gorenjskega shoda na današnjem Glavnem trgu v Kranju, takrat se je imenoval še Titov trg, je potekala v koordinaciji s shodom v Domžalah, saj sta bila dogodka skoraj istočasno, govorniki pa so bili večinoma isti. Uspeh je bil odličen. Nakazal je, da bi na volitvah lahko zmagali,« je dejal Gros.