Uspešnost delegatov

Žolger je bil del ekipe, ki je oblikovala pravno podlago za nekakšen centralističen federalizem, ki ga je imel v mislih prestolonaslednik in cesarjev nečak Franc Ferdinand, Žolgerjevo ime je bilo na seznamu predvidenih ministrov po smrti Franca Jožefa. (Glej Začetek mirovne konference) Cenil ga je tudi poznejši cesar Karel I., ki je nadaljeval poskuse modernizacije: ne samo preureditev v zvezno državo avtonomnih narodov, skušal je tudi omejiti vpliv vojaških elit. (Glej Velika vojna in Donavska monarhija) Kot omenja prof. Rahten v podkastu na RTV 27. 8. 2025, je bil Žolger menda zadnji Slovenec, ki se je srečal s Karlom I., potem ko je slednji podpisal manifest in odstopil.

Cesar Karel ga je prosil, naj nadaljuje s slovenstvom v novi državi. Žolger je bil predviden tudi za predsednika narodne vlade, predlagala ga je liberalna stranka, a je to mesto nato zasedel Japica. (Glej Država SHS)

Kot nekdanji avstrijski minister se je Žolger že vse od začetka konference moral otepati očitkov. Povsem drugače sta v Parizu, mimogrede povedano, izpadla diplomata Ivan Švegel (1875–1962) in Milenko Vesnić (1843–1921).

Kot piše Peter Colnar v članku Ivan Krizostom Švegel je ohranil Bled Slovencem 18. 12. 2016, je bil stric Ivana Švegla gospodarstvenik in politik Jožef Schwegel, eden najvplivnejših ljudi Avstro-Ogrske. S svojim vplivom je pomagal ne le nečaku, ampak tudi »drugim Blejcem«, na primer članom »generalske rodbine« Žemva iz Gorij.

Ivan Švegel je neverjetno uspešno življenjsko pot dosegel tudi s pomočjo svoje nadarjenosti. Rodil se je posestniku Martinu Šveglu (po domače pri Balohu) in Ani Jan. Ljudsko šolo je obiskoval v Gorjah, nato se je šolal v Beljaku in na Terezijanišču na Dunaju. Ta šola je, mimogrede povedano, delovala kot NAPOLA med drugo svetovno vojno. Če bi Atek takrat sprejel predloge za elitno nacistično šolo, bi jo obiskoval tudi njegov najmlajši. (Glej Odličnjak v šoli) Atek se je zavzemal za ilirizem, torej je bil proslovansko usmerjen, in je omenjeno ponudbo odklonil, je pa to šolo veliko desetletij pozneje obiskoval moj najstarejši.

Švegel je bil pred mirovno konferenco v Parizu na diplomatskih misijah v Ameriki, Švici, Južni Afriki, Grčiji in Kanadi. Leta 1919 je kot član jugoslovanske delegacije ter v osebnem stiku s predsednikom ZDA Woodrowom Wilsonom in njegovimi sodelavci zagovarjal priključitev blejskega kota Jugoslaviji, pri čemer je bil uspešen. Poudarjal je svoj status nekdanjega diplomata in bil zato zelo priljubljen med Američani. Pozneje je bil izvoljen za poslanca Hrvaške republikanske kmečke stranke, leta 1930 je postal minister v Živkovićevi vladi, zatem pa znova veleposlanik – tokrat v Buenos Airesu. Ko se je upokojil, se je naselil na svojem posestvu na Bledu.

Milenko Vesnić je bil del srbske diplomacije že od leta 1891 naprej. Med drugim je bil univerzitetni profesor za mednarodno pravo, poslanec v parlamentu ter minister za izobrazbo in religijo. Leta 1906 je postal minister za pravosodje. Poročil se je z Američanko Blanche Ulman (por. Wertheim), ki je bila del spremstva žene predsednika ZDA Woodrowa Wilsona. Njena hčerka iz prvega zakona, Vota Wertheim, je prevzela očimov priimek, in ko se ji je rodil sin s poznejšim možem Aristidom Blankom, znanim judovskim bančnikom iz Romunije, ga je poimenovala Milenko. Leta 1920 je Vesnić postal ministrski predsednik Kraljevine SHS, nato pa zunanji minister.