Umrl je Matija Milčinski

Škofja Loka – Z domačo premiero so lansko jesen na Loškem odru zaznamovali tudi življenjski jubilej, osemdesetletnico – kot sami radi v žlahtnem pomenu besede poudarijo – »hišnega režiserja« Matije Milčinskega. Na Loškem odru in zanj je režiral več kot dvajset predstav, tokrat pa so izbrali besedilo italijanskega dramatika Eduarda De Filippa Božič pri Cupiellovih. »Ko po osemdesetih letih življenja in po več kot sto tridesetih gledaliških režijah počasi zaključujem s svojim delom, lahko zapišem, da mi je bilo ustvarjanje pričujoče predstave eno najprijetnejših, kar sem jih opravil v skoraj šestdesetih letih,« je zapisal k svoji žal zadnji gledališki režiji.

Oder, gledališče in film so mu bili položeni že v zibko, režiser Matija Milčinski je bil namreč sin umetnika Frana Milčinskega - Ježka. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je študiral gledališko, filmsko in radijsko režijo in študij končal s filmom Polikarp leta 1969.

Bil je direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana, nekaj let bil zaposlen v Cankarjevem domu kot producent gledališkega in filmskega programa, se kasneje vrnil v Lutkovno gledališče kot umetniški vodja, od leta 1987 naprej pa je bil strokovni sodelavec za gledališko in lutkovno dejavnost pri Zvezi kulturnih društev Radovljica, pozneje do upokojitve leta 2011 pa pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti.

Režiral je več kot sedemdeset gledaliških in trideset lutkovnih predstav tako v različnih poklicnih kot ljubiteljskih gledališčih. Kot režiser je sodeloval tudi pri dveh celovečernih in osmih kratkih filmih ter več kot štiridesetih televizijskih oddajah in radijskih igrah na RTV Slovenija. Za svoje delovanje na različnih področjih je prejel več nagrad in priznanj.

Matiju v spomin z Loškega odra

V svojem in imenu igralske skupine Loškega odra je igralec in predsednik KD Loški oder Matej Čujovič Matiju Milčinskemu v spomin zapisal:

»Mislil sem že, da je gledališče letošnjega avgusta naravi plačalo in preplačalo svoj davek, ko je zarezalo najbolj boleče: z zadnjimi vzdihljaji poletja je odšel naš Matija. Poletje ga je vzelo s seboj v večnost, posrkalo ga je s seboj in nas pustilo same, neme in neskončno žalostne.

Matija Milčinski je od sezone 1992/93 do lanskoletne na Loškem odru skupaj zrežiral kar dvaindvajset predstav. Z dušo ljubitelja se je brezmejno profesionalno razdajal za naše gledališče, zato smo ga tudi uradno sprejeli medse: pred desetimi leti je postal prvi častni član našega društva. Spodbujal, vzgajal in oblikoval je številne generacije naših igralcev, jih naučil reda in discipline, pravilnega odrskega premikanja in izražanja. Za na videz nezainteresirano in nonšalantno režijsko držo se je skrivala občutljiva umetniška duša, ki je točno vedela, kaj hoče, ter je pozitivne in negativne odklone glasno komentirala; tudi s kako kletvico, kot se za pristne odnose spodobi. Vaje, predstave, druženja, pikniki in praznovanja so nam v teh letih, desetletjih prinesli tisočere nepozabne trenutke, ko so solze lile v potokih. Solze smeha.

Danes tečejo drugačne solze.

Dragi Matija, dosledno si me naslavljal s »predsednikom«, čeprav je najin odnos že davno prerasel tipično režisersko-igralski odnos in druge nepotrebne formalizme, postala sva prijatelja in sva gledališke užitke občasno zamenjala za jezikovne, literarne ali kulinarične. A ves čas sva ustvarjala. Ko si mi pred četrt stoletja zaupal vlogo Ojdipa, si verjel vame in jaz sem se prepustil. Skočil sem v gledališko vesolje in ti si me kot komet Repatec vodil po njem, do zvezd. Tak si bil – vodnik. Mene in moje kolege si vodil skozi pasti teatrskega kozmosa, tako da smo na koncu vedno trdno pristali na Zemlji. Čeprav sem sedaj, ko si v vesolje odletel brez nas, neskončno žalosten, saj sem izgubil svojega gledališkega očeta, sem vesel, da si svojo zadnjo predstavo režiral prav z nami, da smo naredili predstavo, v kateri so sodelovali člani vseh generacij našega gledališča, da sva najino zadnjo skupno predstavo (tako kot sva najino prvo) okronala z nagrado in da smo se zadnjič skupaj poveselili na vseteatrskem pikniku pri meni doma na začetku tega poletja. Poletja, ki te je za slovo vzelo s seboj.

Naslednje društveno srečanje ne bo enako, a tolaži me, da gledališki milje zna ohranjati spomin na tiste, ki fizično niso več z nami. Skozi zgodbe in anekdote, ob smehu članic in članov ter tvojih treh punc bomo podoživljali skupne trenutke radosti, ti pa nas boš nemo opazoval s slike in se, ko bo pravi čas, zarežal skupaj z nami. Pozdravi mi zvezde!«