Ukrajina

Poslušala sem predavanje znanega kranjskega popotnika, ki po svetu hodi peš in ne služi denarja. Tokrat se je podal v Ukrajino. Dobil je vizo, kot dovoljenje za obisk, delal je kot prostovoljec in predvsem opazoval, se pogovarjal, čutil in zaznaval. V Ukrajini ni moških, tam so le še ženske in stari ljudje. Moški so na fronti, v tujini ali so umrli. Tajna služba hodi po državi in išče moške, ki se skrivajo, iščejo tiste, ki sprva niso bili primerni za vojno. Strpajo jih v avto in pošljejo na fronto. Celo tujce lahko tako vpokličejo v vojno. Ko so padale velike bombe, so ljudje vedeli, da padajo, razbile so dele stavb in potem je bil mir. Nekako navadijo se živeti s tem. Avtobusi vozijo, šole delujejo. Elektrika je morda na voljo dve uri na dan, alarm jih pozove v zaklonišča, potem gredo ven in nekako živijo naprej. Ljudje si pomagajo in verjamejo vase in v dobro ljudi. Vsaka vojna iz dobrih ljudi naredi še boljše in iz slabih še slabše. Imajo dva sovražnika. Prvi sovražnik so Rusi, drugi sovražnik je korupcija. Država je skorumpirana, sinovi državnikov in občinarjev niso na frontah, ti se varno skrivajo v tujini, sončijo na plažah in živijo v hotelih. To je ljudem jasno in ni moči, da bi ukrepali zoper tako odločitev. Vojna poskrbi za naravno delitev dela po spolu. Moški so na fronti, ženske so v »jamah«, čuvajo dom, ognjišče in otroke. Trenutno ni časa za emancipacijo in uresničevanje višjih ciljev. Vojna je metla, ki pomede vse, kar civilizacija ustvari v mirnem času. Nekako so še shajali, dokler sedaj ni novega orožja, malih dronov z bombami. Ti so kot droni za fotografiranje, le da imajo smrtonosna orožja. Preletavajo kjer koli, spustijo bombe in ljudje niso nikjer več varni. Lahko se prilepijo na avto, imaš nekaj sekund časa, da odskočiš. To povzroča apatijo in nemoč. Ljudje se iz takih krajev odselijo in nastane prazen prostor, ki ga Rusi lahko zasedejo. To je visoko tehnološka vojna, o kateri odloča zahod. Ta jo financira in diktira. Komu je mar za ljudi? Enako je pripovedovala hčerka Meta, ki je tri mesece preživela v delovnem kampu v ZDA. Tam so bila tudi dekleta iz Ukrajine in pripovedovala so enako zgodbo. Na začetku vojne je bil močan patriotizem, ljudje so imeli upanje, da bodo zmogli. Zadnji droni so jih povsem demolirali, ljudje so prestrašeni in nemočni. Na koncu popotnik zaključi takole: »Vsaka vojna zaseje strah. Najprej se boriš proti zunanjemu sovražniku. Potem se bojuješ proti lastnim strahovom. Ti so povsod, v vojni ali v miru. Ta bitka te oblikuje v boljšega človeka. Notranji mir, ki ga dobiš ob premagovanju lastnih strahov, ti da bivati kjer koli in v kakršni koli obliki. V luči vesolja in stvarstva smo majhne pikice, ki se poganjamo zdaj za eno, zdaj za drugo stvar, ki je v resnici banalnost. Vse je določeno in kakorkoli se zgodi, je prav.«