Takšnega ne najdeš dvakrat

Gitica se je zaposlila že po maturi. Ni se ji dalo študirati, saj je sanjala predvsem o družini in otrocih, ki jih bo nekoč imela z možem. Odraščala je v veliki družini, zato si življenja brez otroškega živžava niti ni znala predstavljati.

»Bila sem čisto povprečno dekle, na pogled nič posebnega,« pripoveduje.

»Ko sem se začela zaljubljati, sem bila nekako prepričana, da so vsi fantje, s katerimi sem se srečevala, podobni očetu. Bila sem nekritična, preveč zaupljiva, preveč sem jim verjela. Posledice niso izostale: ko sem rodila hčerko, je fant, ki mi je pomenil vse, odšel k drugi. Obiskal me ni niti v porodnišnici. Skupnim prijateljem je le rekel, da sem ga 'prinesla okoli', ker da sva bila dogovorjena le za 'uživanje brez obveznosti'. Zelo sem trpela, a mi je družina stala ob strani, zato je bilo malo lažje. Oče je žrtvoval celo svojo garažo, da smo jo preuredili v manjšo hišico, ker je menil, da moram biti, kar imam otroka, bolj samostojna.

Mala Urška je že obiskovala prvi razred, ko mi je nekoč sestra rekla, da bi bil že čas, da si kakšnega najdem. Nagovarjala me je v precej nerodnem obdobju, saj sem izredno študirala in mi druge reči niso bile dosti mar. Namesto mene se je vpisala na nek portal. Za to mi je povedala šele, ko so začele ponudbe kar deževati. Ni mi bilo prav, a da bi ji ustregla, sem jo prosila, naj odgovori samo na prvo. V mojem imenu se je potem dogovorila za srečanje v Arboretumu, kamor smo bili že tako in tako namenjeni na ogled tulipanov. Ko sem pred seboj zagledala moškega približno moje velikosti, a vedrega, nasmejanega, zelo prijaznega, mi je v trenutku nehalo biti žal, da sem se spustila tako 'nizko', da po portalih iščem primernega človeka za druženje. Sestra je s seboj vzela še hčerko, tako da sva se potem lahko sama več ur sprehajala in se pogovarjala. Vedno bolj mi je postajal všeč, saj se mi je zdel tudi zelo iskren. Veliko mi je pripovedoval o sebi, pa o hvaležnosti do mame, saj ga je kot priložnostna dekla po prekmurskih kmetijah spravila h kruhu. Bil je edinec, oče mu je umrl, ko je bil še v plenicah. Tudi jaz sem bila prva, ki se ji je na portalu odzval, in tudi zaradi tega sem bila počaščena. Brez težav sva se dogovorila za naslednji zmenek. Ko sva se poslavljala, je rekel, da četudi se vozi do mene več kot dve uri, se mu splača. Malo mi je bilo nerodno ob takšni odkritosti, a ne za dolgo. Naslednjič je prišel čez deset dni, ravno po tem, ko sem položila enega težjih izpitov. Spet sva se imela zelo lepo, družbo nama je delala tudi hčerka, s katero se je hitro spoprijateljil. Enkrat sredi pogovora pa mi je resno in zelo odločno povedal, da se je odločil zame, da želi, da sva skupaj, da se mu zdi škoda izgubljati čas. Ker sem ostala brez besed, je dodal, da bo prodal hišo, jaz pa naj v domačem kraju ali v bližini najdem kakšno novogradnjo, kamor bi se lahko vselili. Kako sem tisti dan pripeljala domov, se ne spomnim več. Bila sem čisto v šoku. Če rečem ne, ga nikoli več ne vidim, če pristanem, bo še huje, saj sem o njem komaj kaj vedela. Vzela sem si nekaj dni za razmislek, potem pa sem mu napisala pismo in mu sporočila, da sem za. Mirko je bil res človek akcije. Prej kot v treh mesecih smo se že preselili v hišo, ki sicer ni bila nova, smo pa bili v njej prvi stanovalci. Moje domače je bilo zaradi mojih 'čudnih' odločitev zelo strah zame. Bili so prepričani, da sem se prenaglila, zaletela. Le sestra me je spodbujala, da bo še vse dobro. Z Mirkom sva se poročila naslednje leto, in to v maju, na obletnico najinega prvega srečanja. Ob poroki mi je rekel, da sem njegova kraljica in da bo tako do zadnjega dne najinega življenja.

Res se je vse uresničilo, kar mi je obljubil. Nikoli nisem obžalovala, da sem stopila v zvezo na vrat na nos. Žal se nama je rodila le ena hčerka, čeprav sva se zelo trudila, da bi imela večjo družino, ki si je je tudi sam zelo želel. Kot šofer tovornjaka je bil veliko na poti. Potem je zamenjal službo, pa se je vsem oddahnilo, saj smo bili lahko več skupaj. Vsak večer sva pred spanjem skupaj molila za vse darove, ki nama jih je življenje podarilo. Obe hčerki je navdušil za modelarstvo in za kvačkanje – kombinacija, ki je malo čudna, a je pri dekletih rodila bogate sadove. Več kot dvajset let smo bili srečni, potem pa je zbolel za neozdravljivo boleznijo, umrl je prej kot v treh mesecih. Predstavljate si šok, v katerem sem se znašla. V veliko oporo mi je bila tudi njegova mama, ki me je imela zelo rada. Žal se je kmalu za sinom poslovila tudi ona. Nikoli v življenju nisem bila tako sama in osamljena, nikoli!

Minila so štiri leta žalovanja, moji deklici sta bili že na fakulteti. Pa sem si rekla, če sem imela v prvo na portalu takšno srečo, morda jo bom imela tudi v drugo. Nisem iskala partnerja, bolj prijatelja za druženje. Ne boste mi verjeli, če vam povem, kakšna sporočila sem dobivala! V njih so mi moški pošiljali fotografije svojega spolovila, me brez sleherne vljudnosti vabili na seks, in to tudi takšni, ki so bili mlajši od mojih hčerk. Dobila sem okoli sedemdeset 'ponudb', a vmes ni bilo niti ene 'normalne'! Spominjam se moškega, ki bi 'vse naredil' zame, če bi se lahko že jutri preselil k meni, ker ga je žena postavila na cesto. Kar nekaj jih je bilo za 'svobodno zvezo', spet drugi bi me radi obiskovali 'diskretno', ker so bili poročeni in žena ni smela izvedeti za njihovo početje. Nikakršnega spoštovanja, ki bi ga morali namenjati ženskam, nisem našla! Seveda sem odnehala in te 'vaje' nisem nikoli več ponovila. Spomini na Mirka pa so postali še veliko dragocenejši, saj sem se zavedela, kakšno srečo sem imela, da sva se sploh spoznala.«