Štular bere, misli in riše Kosovela

Še preden se po stopnicah podamo v nadstropje in galerijske prostore Layerjeve hiše, poglede in misli usmerjamo na vhodu nasprotno stran k Mergentalerjevi ulični galeriji. Od minulega tedna je tam na ogled triptih plakatov po literarnih predlogah Srečka Kosovela, likovni interpretaciji Andreja Štularja in grafični podobi Dušana Grobovška. Njuno skupno delo ni naključno, saj sta sodelovala že pri knjigi Andreja Štularja Ostri ritmi (Forum Ljubljana, 2021), ki je lani izšla tudi že v ponatisu.

»Od smrti Srečka Kosovela je minilo sto let. Od takrat je nastalo in propadlo na desetine držav. Razdivjalo se je nešteto vojn. Nekaj milijard ljudi se je rodilo in umrlo. Natisnjenih je bilo milijone knjig. Tudi to, da so Kosovelove pesmi in druga besedila še vedno aktualne, neposredne in pronicljive, poslušamo že sto let. Države, oblasti, gospodarji, uradniki, blagajniki, ravnatelji, ljudje ... vse se menja in spreminja. Napreduje. A včasih se zdi, da se v stotih letih ni nič spremenilo,« je triptihu na pot zapisal Andrej Štular in ga morda tudi zato naslovil Pocestnice. To potrjuje že prvi plakat z risbo volka v čevljih in Kosovelovim citatom: »Človeka spoznaš šele takrat, kadar ima v rokah oblast.« Pomenljiva je tudi barvna podlaga vseh treh plakatov, triptih pa vsekakor odlično povabilo za ogled razstave ...

Kosovela upodablja že več desetletij

Poznavalci umetniškega delovanja Kranjčana Andreja Štularja se že v prvih korakih do galerijskega prostora nekako počutimo doma. Njegov avtorski slog je prepoznaven, ponuja nam bogat nabor kolažev, risb, stripov, fotografij, t. i. ready-made objektov ..., s katerimi v svoji ustvarjalni maniri interpretira pesmi in misli Srečka Kosovela. Občutek, da oba na neki način sodelujeta »na daljavo«, ni kar tako. Zdi se, da ju k ustvarjanju vodi tudi podobna misel, ki jo opisuje tudi zapis v besedilu k razstavi: »Tokratna razstava predstavi delo dveh avtorjev, za katera je značilno intimno, empatično, družbenokritično, politično in tudi provokativno ustvarjanje; avtorjev, ki nikoli nista sledila toku, temveč sta si strugo trmasto utirala sama.«

Čeprav razstava sodi v kontekst Kosovelovega leta ob stoti obletnici njegove smrti, pa gre za originalna likovna dela, v katerih se Štular pesniku posveča že več kot dve desetletji, izšla pa so, kot zapisano, pred petimi leti v knjigi Ostri ritmi. »V uredništvu Stripburgerja smo se pogovarjali o tem, za kakšno knjigo gre, saj ni ne stripovski album ne knjiga umetnika, zato smo se odločili za termin knjiga vizualnih interpretacij Kosovelovega dela. Poleg različnih prispevkov v različnih tehnikah, ki so v knjigi, pa sem nekaj del, posebej objektov in tistih, ki segajo v tretjo dimenzijo, dodal samo za to razstavo,« pove avtor; da se z upodabljanjem Kosovelove poezije res ukvarja že zelo dolgo. »Zbirka Integrali in njegova pesem Kons. 5 z verzi 'Gnoj je zlato in zlato je gnoj' me je na neki način provocirala že v devetdesetih letih. Moj takratni stripovski album Lustri je nastal pod vplivom te zbirke. Znani srbski stripovski avtor Aleksandar Zograf ga je označil za strip poezijo.«

gnoj = zlato

Petnajst uokvirjenih kolažev, ki upodabljajo pesem Evropa umira in so prav tako na ogled na razstavi, je Štular ustvaril leta 2007 in se z njimi predstavil na 27. Grafičnem bienalu Ljubljana. Za štiristranski strip Destrukcije ga je nagovorila vojna v Bosni, trenutek, ko je na sarajevsko tržnico med ljudi padla granata in so vsenaokrog ležali mrtvi ...

»Leta 2019 sem imel že kakih trideset strani po Kosovelu in pri Stripburgerju (Forum Ljubljana je njihova posebna izdaja) so mi potem naročili, naj v letu, dveh pripravim celo knjigo. Ob poeziji sem se osredotočil tudi na druga njegova besedila, kratke družbeno angažirane izjave ...« ob razstavljenih delih pripoveduje Andrej. »Kosovel mi je neizmerno blizu, ker je bil s svojim delovanjem borec za človekove pravice, za delavce. Integrali so mi v roke sicer prišli že v osnovni šoli, a jih seveda nisem razumel tako kot danes. Vem pa, da je bila to edina knjiga, ki je nisem nikomur posojal. Iz tistega časa se spominjam tudi njegove pesmi Majhen plašč, tudi ta je tu na razstavi.«

Kot doda sogovornik, je Kosovel živel v zelo turbulentnem času, po koncu prve svetovne vojne se začne pojavljati fašizem, v umetnosti avantgarde, na pohodu je industrijska revolucija. »Mislim, da je Kosovel vse to dojemal zelo čustveno in od tod tudi njegova ustvarjalna erupcija. Menda je do svoje smrti pri 22 letih napisal več kot tisoč pesmi.«

Ob podrobnejšem ogledu razstave dobimo občutek, da se Štularjevo vizualno dojemanje poezije in zapisanih pesnikovih misli nekako sklada s pesnikovim razmišljanjem in pogledom na svet. Zdi se, kot da med njima že leta in leta potekajo dolgi pogovori. »Najbrž bi to bili precej ostri pogovori. Prepričan sem, da bi se v marsičem strinjala o tedanjem in tudi današnjem svetu.«

Če na stenah galerije opazujemo zlato, potem gnoj predstavlja krožnik posušenih konjskih fig sredi galerije. »Na Bobovku, kjer imajo konje, sem vprašal, ali bi lahko dobil nekaj konjskih fig. Lastnica vpraša, koliko jih potrebujem. Odgovorim, da zgolj kakšno vrečo. Naj si jih vzamem po mili volji, reče – in mi pokaže velik kup tam zadaj.« Da je in ali je gnoj zlato, v Galeriji Layerjeve hiše lahko preverite tja do sredine avgusta.