Spomini na Nežo Maurer

Škofja Loka – »Vsem so se povesile čeljusti, ko je na trgu privihrala mednje v svojih pisanih ohlapnih oblačilih in frfotavih rutkah in se svetovljansko priklanjala ter prijazno pozdravljala na levo in desno. Kot bi enolični sivi golobi, če bi nenadoma mednje vstopila tista papiga, so tudi one v začudenju rekle, no, kaj je pa zdaj to. In kot bi golobi, ko bi se razvedelo, da ta papiga zna celo po človeško govoriti, so tudi one ostale popolnoma paf, ko se je razširilo, da je Neža celo pesnica, da piše ljubezensko-erotične stihe. To se spodobi Prešernu in se odpusti pubertetni mladini, so vzdihovale, ne pa ženski v zrelih letih.« Tako je Nežo opisal njen someščan, ki se je poslovil letos, literat in novinar Blaž Ogorevc. Tisti, ki so jo kdaj srečali, se je prav gotovo spominjajo točno takšne, prijazne in tople. Miheličeva galerija je bila v sredo polna njenih prijateljev, marsikomu so se ob njenih verzih orosile oči. Tudi radijki in televizijki Moniki Tavčar, ki je skrbno zasnovala in vodila prireditev.

Njene pesmi so kot dobro vino

V lepem spominu ima pesnico tudi dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in raziskovalec na Oddelku za zgodovino slovenskega jezika na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Nekoliko absurdno se danes, torej z distance, sliši, da je največja odlika njene poezije prav površinska dostopnost. Preprosto povedano: njene pesmi lahko bere in razume vsak. Njene pesmi bližajo poezijo najširši skupnosti slovenskih bralk in bralcev. Ne zahtevajo kompleksne literarnozgodovinske izobrazbe in delujejo kot dobro vino, ki ga prepozna tudi navaden človek, ne le somelje, a hkrati navduši tudi someljeja,« je med drugim povedal Ahačič.

Marija Lebar, urednica Loških razgledov in nekdanja direktorica škofjeloške knjižnice, dramska igralka Nadja Strajnar Zadnik ter pesnica, kulturna delavka in ljubiteljska slikarka Agata Trojar so prebrale nekaj pesmi Neže Maurer. Rozi Jenko, ki je pesnico spremljala dobrih trideset let, pa je Knjižnici Ivana Tavčarja poklonila njen doprsni kip, delo kamniškega izumitelja, inovatorja in kiparja Mihe Kača. Na prireditvi so zapele Grudnove šmikle in Melita Osojnik. Eva Škofič Maurer pa se je ob koncu prireditve ganljivo spominjala materinih zadnjih dni.