Alen Steržaj, glasbenik, pisec in neustavljivi popotnik, je predstavil knjigo Gora ni zadeta ter občinstvo popeljal skozi zgodbe poti, ki segajo od Balkana in Azije do afriških prostranstev. / Foto: Samo Lesjak
Potovati pomeni misliti svet
V Kulturnem domu v Medvodah je glasbenik, popotnik in pisec Alen Steržaj predstavil knjigo Gora ni zadeta, potopisni večer pa nadgradil v razmislek o predsodkih, razdaljah in notranjih mejah.
Nekateri potujejo, da bi pobegnili. Drugi, da bi prišli bliže sebi. Alen Steržaj sodi med tiste redkejše raziskovalce našega planeta, ki potujejo predvsem zato, da bi razumeli svet – in z njim lastno družbo. Njegov nedavni nastop v Medvodah ob predstavitvi knjige Gora ni zadeta – v organizaciji Javnega zavoda Sotočje Medvode – je bil zato kulturni dogodek v pravem pomenu besede: srečanje z izkušnjo, ki širi obzorja.
Steržaj, širši javnosti poznan kot basist in avtor številnih skladb skupine Big Foot Mama, je občinstvu predstavil zgodbo dolge poti proti »koncu sveta«, ki pa se ne začne na letališču, temveč na ljubljanski železniški postaji. Prav ta izbira izhodišča že veliko pove o avtorju. Zanimajo ga postopni prehodi, vmesni prostori, počasnost poti, stik z ljudmi in občutek razdalje, ki ga sodobni človek pogosto izgublja.
V desetletjih popotovanj ga je pot vodila čez Balkan in Bližnji vzhod, skozi Iran, Pakistan, Indijo in jugovzhodno Azijo do Papue, pa tudi skozi Afriko, po sibirski progi proti Mongoliji in Kitajski ter na druge konce sveta – nenehno raziskovanje ljudi, pokrajin in različnih načinov življenja.
V času, ko se svet zdi dosegljiv v nekaj klikih in enem hitrem letu, Steržaj vztraja pri poti po kopnem, kjer letala zamenjajo avtobusi, vlaki, terenci, tovornjaki, ladje, rikše, vprege in sloni. Ne gre za romantično pozo, temveč predvsem za metodo spoznavanja. »Lahko bi odletel z letalom kamorkoli, ampak to bi bilo preveč preprosto, premalo pristno za občutek, kako daleč so ti kraji zares,« je poudaril.
Ta misel je morda osrednje sporočilo njegove knjige. Razdalja zanj ni le geografski podatek, ampak človeška izkušnja. Kdor potuje počasi, skozi pokrajine, jezike, meje, čakalnice in negotovosti, začne svet doživljati drugače. Ne kot zemljevid črt in meja, ampak kot mrežo življenj v vsej svoji raznobarvnosti.
Ko je denimo na avtobusu iz Istanbula proti Teheranu spoznaval sopotnike, je, kot pravi, začutil, da vstopa v »čisto drug svet, ki ga ljudje običajno ne poznamo«. Njegova potovanja so kritika zaprtosti, samozadostnosti in površnega pogleda na svet, ki ga hranijo stereotipi.
Najmočnejši del večera je bil prav razmislek o predsodkih. Steržaj je iskreno priznal, da se je po osamosvojitvi tudi sam nalezel »protičefurskega sentimenta« in se v svet podal z nekoliko vzvišeno držo. Nato je prišel Teheran, »kjer so se bradati iranski fundamentalisti izkazali za najbolj prijazne in gostoljubne ljudi«.
Osebne izkušnje z mnogih potovanj po številnih deželah ga postavljajo onkraj cenenega moraliziranja. V času poenostavljenih podob, hitrih sodb in medijskih karikatur je dragoceno slišati človeka, ki je predsodke praktično preveril – in v večini primerov tudi ovrgel – na terenu. Kultura se pogosto začne prav tam, kjer razpade kliše.
Steržaj pri tem ne gradi mita o heroju. Spregovori o utrujenosti, o točkah zloma, o trenutkih, ko ima človek »vsega poln kufer«. Njegova potovanja niso kičaste razglednice, ampak resničnost, prepredena s potnimi listi, zamudami, negotovostjo in notranjimi boji. Prav zato delujejo prepričljivo.
Potopisni večer v Medvodah se ni zaključil z nostalgijo po že videnem, sklenil se je z načrtom za naprej. Steržaj namreč želi »skleniti rdečo črto okrog Zemlje«, torej po kopnem prepotovati vse celine. Pot ga utegne voditi skozi Sibirijo proti Japonski, lahko tudi iz Tanzanije proti Cape Townu.
Ta »rdeča črta« je simbol človeka, ki svet dojema in bere kot odprto knjigo. Knjiga Gora ni zadeta je zato več kot potopis – je opomnik, da se širina človeka ne meri v kilometrih, temveč v pripravljenosti, da spremeni pogled.
