Kralj Anže in njegova zgodba

Skoraj uro dolg dokumentarni film Kralj Anže pripoveduje zgodbo enega največjih slovenskih športnikov vseh časov. V dveh desetletjih se je Anže Kopitar uveljavil kot vrhunski hokejist v ligi NHL, obenem pa ostal zvest svojim vrednotam – kot človek in oče. Film osvetljuje njegovo pot od prvih korakov do vrha svetovnega hokeja ter trenutek, ko se po izjemni karieri vrača domov.

O filmu, njegovem nastajanju in zgodbi smo se pogovarjali z avtorico Majo Hrvatin.

Dokumentarec je nastajal nekaj zimskih mesecev, ideja je sicer starejša, stara že kar nekaj sezon, pravi avtorica.

»Anžeta in njegovo družino sem spoznala ob prejšnjih obiskih Televizije Slovenija v ZDA, videla, za kako izjemnega človeka, ne le športnika gre. Je pa žal tako, da je Los Angeles daleč, včasih kar predaleč od Slovenije, zato se doma v Sloveniji ne zavedamo, kako velike stvari je počel v zadnjih dvajsetih letih in kakšno zapuščino pušča v Kaliforniji, kako zelo je cenjen. Zato se mi je zdelo še pomembnejše, da ob koncu s takim izdelkom zapišemo njegovo zgodbo.«

Prvi del filma so snemali na Bledu, Jesenicah in v Ljubljani, drugi del pa v Los Angelesu. Na male zaslone dokumentarni film, ki nosi naslov Kralj Anže, prihaja kmalu. Gledalci se lahko nadejajo, da si ga bodo na Televiziji Slovenija ogledali enkrat od sredine letošnjega maja.

To ni vaš prvi dokumentarec. Kaj je torej botrovalo temu, da je Anže Kopitar dobil svoj dokumentarni film, in ali morda že razmišljate o naslednjem?

V svojem delu imam najraje dobre zgodbe. Pa naj bodo to reportažne, zgodovinske, portretne, kakršnekoli že, le da so zgodbe ... Te je najlepše pripovedovati gledalcem. In pri Anžetu Kopitarju sem tako zgodbo prepoznala. Pomaga seveda tudi to, da je Anže izjemno prijeten sogovornik, profesionalec na ledu in ob njem. Razumel je, česa si želimo in zakaj si to želimo pripraviti. Ni namreč samoumevno, da športniki, sploh tako veliki, privolijo v tovrstna sodelovanja. Film Kralj Anže je moj prvi zares dokumentarni film o kakem športniku. Skupaj s snemalcem Gregorjem Kosom sva že pripravila nekaj daljših reportaž iz držav gostiteljic velikih športnih dogodkov, spremljala recimo Luko Dončića in njegovih prvih sedem let v Dallasu, ampak Kralj Anže je prvo delo, ki želi dati piko na i neki karieri velikega športnika. V veliko čast in še večjo odgovornost mi je bilo to, da je Anže na nek način dovolil, da smo ravno mi tisti, ki bomo ob koncu povedali njegovo zgodbo.

Vas je pri nastajanju filma morda kaj presenetilo?

Morda še najbolj to, da zares nihče ni o Anžetu povedal ničesar slabega. Ali vsaj pikrega, kislega. Koliko spoštovanja vzbuja pri vseh – preprosto neverjetno. Ali pa to, kako dobro delujoča družina so pravzaprav Kopitarjevi. Čeprav je Anže od 16. leta na svojem, so izjemno povezani, ljubeči na en tak svoj način.

Spremljamo v dokumentarcu predvsem športno kariero, gre tudi za osebni portret človeka ali je večji poudarek na zadnjem delu kariere, pred upokojitvijo?

Spremljamo kakih 36 let Anžetove hokejske poti, če se je ta začela takoj, ko je kot otrok stopil prvič na drsalke. Je pa tako, da hokeja v družino Kopitar ni prinesel Anže, temveč njegov oče, zato se zgodba pravzaprav začne z Matjažem Kopitarjem. In bolj kot dokumentarec o posamezniku je to zgodba o družini, družinah. O babicah in dedkih, ki naredijo vse za svoje vnuke, o starših, ki sploh znajo vzgojiti prizemljenega, skromnega, odličnega človeka, o bratu v velikih čevljih, o zaupniku in prijatelju, o ženi, ki je ne le ljubezen, temveč tudi podpora, enakovreden partner, in o otrocih, ki vse doseženo na ledu znajo postaviti v pravo perspektivo. Potem je tu še športna družina – soigralci iz reprezentance in iz kluba. Pa še prijatelji na tej poti, ki so seveda postali družina.

Je bil pristop k zgodbi bolj analitičen ali navdihujoč?

Želim si, da bi gledalci rekli, da navdihujoč. Gremo sicer po vrsti, ko odločen otrok odraste v velikega športnika in še večjega človeka, očeta, a športna pot ni v ospredju, prav tako ni v ospredju tisto, kar Anže po koncu kariere lahko postavi v vitrine in na police.

Koliko vpogleda pa ste dejansko dobili v Kopitarjevo zasebno življenje?

Toliko, kot smo si ga želeli, ker spoštujemo meje, ki jih športniki postavljajo. Je že prav, da taki izdelki odstrejo nekaj vpogleda v intimo glavnega junaka, gre pa vendarle za poklon njegovi športni zgodbi. Njegovi najbližji so razkrili kar nekaj lepih in manj lepih trenutkov. V filmu je veliko smeha, nekaj solz, ogromno iskrenih odgovorov. Zagotovo najbolj cenimo to, da sta nas Anže in njegova Ines spustila v svoj dom v Los Angelesu. Od blizu sta pokazala, kakšna starša ta, kako delujejo kot družina. Velika dodana vrednost filmu sta tudi oba otroka, ki povesta marsikaj zanimivega. Anžeta smo več kot dvajset let spremljali v hokejskem dresu, zdaj ga bomo videli še doma.

Film obravnava zaključek igralčeve kariere kot konec ali nov začetek?

Konec enega življenja, na koncu pa je nekaj minut namenjenih življenju, ki prihaja. In prihaja v Slovenijo.

Kaj pa bo nekdo, ki ne spremlja hokeja, morda ni njegov ljubitelj, odnesel, če se tako izrazimo, od ogleda dokumentarca?

Dokaz, da s trdim delom uspeš, pa če se to sliši še tako klišejsko. Da je družina tisto, kar največ šteje. Da je ena izjemna športna pot posameznika trdo delo vseh ljudi, ki mu stojijo ob strani. Sama rada rečem, da ne gre za hokejsko zgodbo, ampak za družinsko zgodbo, saj zagotovo v ospredju ni hokejska igra.