Poslovila se je Milena Zupančič

Bled – Če smo Slovenci kdaj imeli igralsko zvezdo v pravem pomenu besede, je Milena Zupančič prav gotovo ena izmed njih, so o Mileni Zupančič zapisali ob podelitvi priznanja častna občanka. Rodila se je 18. decembra 1946 na Jesenicah. Po zaključeni jeseniški gimnaziji se je odločila za študij igralstva. V svoji karieri je odigrala več kot več kot 120 gledaliških ter več kot 80 filmskih in televizijskih vlog, v srca mnogih pa se je posebno vtisnila z vlogama Presečnikove Mete v Klopčičevem Cvetju v jeseni in Karoline Žašler v filmu Vdovstvo Karoline Žašler istega režiserja. Za svoje delo je prejela izjemno število nagrad tako doma kot v tujini, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Borštnikov prstan in zlati red za zasluge.

Akademsko izobraženo igralko je odlikoval osupljiv igralski razpon, s katerim je, kot so zapisali leta 1993 v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, »interpretativno raznovrstnost vlog uresničevala z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Po študiju se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ostala deset let, nato pa odšla v ljubljansko Dramo, vmes skočila v Slovensko mladinsko gledališče in upokojitev dočakala v SNG Drama Ljubljana. A tudi po upokojitvi ni zapustila odrov. Živela je med Bohinjsko Belo in Ljubljano. Podroben vpogled v njeno življenje in razmišljanje je ponudila biografija Tadeja Goloba Kot bi luna padla na zemljo, za katero pa je tudi sama poudarila, da ne gre za klasično biografijo, saj bi bilo to, kot se je izrazila, izredno dolgočasno. »V knjigi je tako še najmanj govora o predstavah, ampak bolj o doživljanju vlog, pri katerih sem uporabila določene stvari iz svojega zasebnega življenja oziroma dojemanja sveta,« je pojasnila v intervjuju za Gorenjski glas. Njeno zasebno in igralsko življenje razkriva tudi dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina. Velika dama slovenskega odra je bila človek z odprtim srcem, so še poudarili ob njeni razglasitvi za častno občanko Bleda – bila je namreč ambasadorka Unicefa in je na svojih poteh po svetu s svojimi očmi in srcem spoznala blišč in bedo, ki ju ustvarja človek. Ko je obiskovala tudi najrevnejše dele sveta, je po njenih besedah ljudem predvsem dala vedeti, da so ravno toliko vredni kot ona. »To je največ, kar sem lahko dala,« je poudarila.