Odšel je zdravnik Jurij Kurillo

Bilo je v začetku marca 2022, kmalu po ruskem napadu na Ukrajino. Ta je še povečal zanimanje za to državo. Urednica me je opozorila, da živi v Kranju gospod, ki o teh rečeh veliko ve in je tudi sam ukrajinskega rodu. Njegov oče Mihail Kurillo je bil Ukrajinec, doma iz Volčanska pri Harkovu, leta 1922 je prišel kot emigrant v Kraljevino SHS in se tu leta 1932 poročil z avtorjevo materjo Anico, Slovenko. Gospodu Juriju sem se napovedal na obisk in ga komaj našel v tistem delu Kranja, ki se mu reče Čirče. Doktor Kurillo in njegova žena Dragica sta me lepo sprejela, dolgo smo se pogovarjali in rodila se je zamisel, da naredimo ukrajinska Snovanja. Rečeno, storjeno, izšla so 12. aprila 2022. Jurij Kurillo je prispeval članek o zgodovini Ukrajine, njegov znanec Milan Dolgan, ki je velik poznavalec slovanskih jezikov, pa članek o ukrajinščini. Sam sem pripravil malo antologijo ukrajinskih besedil in podob, nabral nekaj zgodb naših vojakov, ki so se borili na ukrajinskih tleh v prvi svetovni vojni, in napisal uvodnik. Po tistem sva se še večkrat slišala po telefonu, v živo pa se nisva več srečala. Pred dnevi pa sem izvedel, da je 23. maja 2025 umrl, in te vrstice naj bodo v njegov spomin.

Povzemimo ob tej priložnosti nekaj dejstev o njegovem življenju in delu. Po stroki je bil doktor medicine in specialist pediater. Poleg strokovnih člankov s področja pediatrije je objavil številne prispevke v različnih periodičnih publikacijah z različnimi temami, predvsem pa iz medicine in drugih naravoslovnih ved, kot je biologija. Članke je običajno opremil s svojimi izvirnimi fotografijami, saj se je s to dejavnostjo, predvsem z njeno naravoslovno vsebino, ukvarjal desetletja. Mednarodna federacija za fotografsko umetnost (FIAP) mu je podelila več častnih nazivov. Je avtor več knjižnih del, pri katerih je poleg besedila prispeval tudi fotografije. Iz nemščine je prevedel in priredil delo Otroške bolezni (2016). Pisal je tudi o zgodovini medicine, še pred nekaj meseci je izšla njegova knjiga o slovitem naravoslovcu in kirurgu Baltazarju Hacquetu. Leta 1992 je prejel veliko Prešernovo plaketo Občine Kranj, 1998 pa Voglarjevo priznanje Gorenjskega zdravniškega društva.

Jurij Kurilo je bil, kot rečeno, velik ljubitelj narave, s svojim fotoaparatom je »portretiral« številna živa bitja, tako rastline kot živali, in o njih tudi pisal. Največ takih zapisov je objavil v reviji Proteus. V njej najdemo tudi njegov slikoviti zapis o tem, kako so šli dijaki že leta 1947 s prirodoslovnim krožkom na Gimnaziji Kranj prvič v življenju na morje. »Za nas, celinske Gorenjce, je bilo morje v časih neposredno po vojni nekaj skoraj nedosegljivega, zato je bilo naše veselje toliko večje, ko je kranjska gimnazija leta 1947 priredila skupinski izlet v Opatijo. Odpotovali smo z vlakom in v kupeju, kjer sva sedela z mojo mamo, je bil tudi naš odlični profesor kemije Maks Wraber. Spremljal ga je droben fantič, sin Tonček, ki je očeta nenehno zvedavo spraševal: 'Oči, kaj je tu? Kaj pa tam?' In to je bil poznejši ugledni botanik in univerzitetni profesor Tone Wraber (1937–2010) ... Takrat smo z razgledišča na železniški postaji Matulje prvič zagledali osupljivo modro morsko ravan. Od tam smo se potlej kar peš odpravili do Opatije. Samo letovišče s častitljivo nekdanjo avstro-ogrsko arhitekturo imenitnih hotelov, obdanih z nasadi sredozemskega in drugega tujega rastlinja, tudi bambusa, nas je povsem prevzelo. Med drugim smo si ogledali park ob vili Anjolini z različnimi eksotičnimi drevesi, predvsem pa je mene samega zanimalo skalnato obrežje z njegovimi rakovicami, morskimi vetrnicami, polži in podobnim, za nas tako nenavadnim življem.«

Jurij Kurillo je dopisoval tudi v naš časopis. V našem arhivu najdem med številnimi drugimi tudi članek, ki se za nazaj izkaže za preroškega. Naslov: Skrivnostni »kitajski« virus. V njem že konec januarja 2020 poroča o nenavadnem dogajanju v kitajskem mestu Vuhan. Nadaljevanje poznamo …