Odlomki iz Grosove knjige

Uvod

Demosova osamosvojitvena in demokratizacijska zgodba se časovno vse bolj odmika! Spomini bledijo, arhivi so nepopolni, deloma se izgubljajo, nekateri celo namerno. Začelo se je zamolčevati zgodovinska dejstva. DEMOS in njegove za Slovenijo odločilne pozitivne odločitve ter dogodke v njegovi organizaciji se je pričelo brisati iz zgodovine in iz slovenske narodove zavesti. S spleta se brišejo deli člankov ali kar celi članki, ki govorijo o pozitivni vlogi DEMOS-a, njegovih strank in pripadnikov. V nasprotnem primeru pa se vedno bolj poveličujejo ravnanja DEMOS-u nasprotnih političnih sil in njihovih pripadnikov, celo takih, ki so se do zadnjega branili samostojnosti Slovenije in zagovarjali SFRJ. Vedno več je odkritega poveličevanja proslulega komunizma!

Vedno več ljudi me je nagovarjalo, naj kaj napišem kot očividec in udeleženec teh dogodkov, torej o tistem turbulentnem času. Tudi sam sem o tem mnogo razmišljal, a sem zaradi pomanjkanja časa kar preveč odlašal.

Glavni razlog za odlašanje s pisanjem o preteklih dogodkih je bila nerešena denacionalizacija moje Grosove družine v Kranju, moje širše Majdičeve družine prav tako v Kranju in še širše Kotnik-Lenarčičeve družine na Verdu in Pohorju. Prvo sva z bratom Mladenom uspešno zaključila. Drugo sta prvih 10 let vodila brat Mladen in deloma bratranec Aleksander Majdič, nato pa že 30 let jaz sam z občasno bratovo pomočjo. Ker sem edini Majdičev dedič, ki še živi v domačem Kranju, sem na bratov predlog prevzel nase še mukotrpno vodenje skrbništva Majdičevim vrnjenega premoženja do pravnomočnosti dednih postopkov, ki se prav tako nikakor ne končajo. Vsi ti postopki so mi v zadnjih tridesetih letih vzeli skoraj ves moj prosti čas.

Nikakor se ne končajo postopki vračanja ukradenega Majdičevega in Kotnik-Lenarčičevega premoženja. V Kranju je bilo doslej po vrednosti vrnjenega manj kot 1 % ukradenega premoženja, na Pohorju in na Verdu pa nekaj več. Vendar se družno trudijo, oblast in zavezanci, da bi vrnili čim manj, po možnosti v obliki malo vrednih obveznic, namesto v naravi. Na Pohorju celo poskušajo uveljaviti izmišljeno, nikjer, v nobenem zakonu napisano načelo, češ da so ing. Milanu Lenarčiču zaplenili premoženje že nacistični okupatorji. Da bi torej morali potomci upravičenca zahtevati vrnitev premoženja od njih. Čeprav so po drugi svetovni vojni vse od okupatorjev zaplenjeno premoženje ponovno zaplenile komunistične YU – oblasti. In čeprav je upravičenčeva mati po koncu vojne ravnala v skladu s takratno zakonodajo in po njegovem pooblastilu zahtevala vrnitev vsega od okupatorjev zaplenjenega premoženja.

18. Posledice dejavnosti kranjskega Demosa

Tudi na prvi pogled so se Občina Kranj in njene naslednice lepo razvile, videz naselij je urejen. Gospodarstvo se je rešilo jugoslovanskega oklepa in prisilnega razvoja drugih v svojo škodo. Poiskalo si je svoje poslovne partnerje povsod po svetu. Neodvisno od vsemogočne tajne Udbe, ki je v pretekli SFRJ edina mogla in smela poslovati s tujino, ali s tihotapljenjem ali preko svojih na pol tajnih podjetij, druga podjetja pa le z njenim dovoljenjem. Kako so takrat poslovali s tujino, je kmalu po osamosvojitvi javno povedal vplivni, v Udbo tesno vpeti bančnik Niko Kavčič, nekateri so ga celo imenovali »Krvavi Niko«, menda zaradi nečastnih povojnih dogodkov.

Vendar je zanimivo, da se je prav on meni osebno najavil na razgovor z vodstvom Liberalne stranke. Njegovo željo sem prenesel vodstvu stranke. Strinjali smo se, da ga v skladu s statutarnim določilom stranke o odprtosti do razgovora z vsakomer sprejmemo na razgovor. Dogovorila sva termin, sestali smo se v moji dnevni sobi. Za stranko smo se razgovora udeležili France Golija, Peter Smuk, Viktor Brezar, Danijel Malenšek in jaz. Razgovor je bil zanimiv. Niko Kavčič nam je razložil, za kaj je bil od slovenske Udbe zadolžen in kaj je dejansko počel. Predvsem je povedal, da so takrat menda bili bitke z jugoslovansko Udbo, kaj in v čigavo korist sme početi posamezna republiška ali zvezna Udba. Zatrjeval je, da so vse počeli v korist Slovenije in da so bili pri tem proti zvezni oblasti kar precej uspešni. Zanimiva je bila njegova izjava, da se v Sloveniji o teh stvareh nima s kom pogovarjati in da se je zato obrnil na nas, ker da je prišel do zaključka, da smo edini, ki se zares in odkrito trudimo za dobrobit Slovenije. Pozitivno je ocenil DEMOS, še posebej njegov kranjski del, katerega ravnanja je sledil. Vprašali smo ga, kdo ga je poslal k nam, sumili smo Kučana. Odgovoril je, da nihče, da o tem ni govoril z nikomer in da je bila to njegova osebna odločitev. Dodal je, da je želel svoje mednarodne gospodarske izkušnje prenesti na koga, ki bi ga poslušal. Res nam je povedal veliko, mnenja smo bili, da več, kot bi mu Udba kadarkoli dovolila. Bili smo mnenja, da je bil iskren. Celo, da se je želel nekomu na nek način izpovedati. Mimo svojih zavez Udbi in partiji. Prepričani smo bili, da je zavestno prestopil partijski rdeči Rubikon zaukazanega molka. Ničesar si nismo eden drugemu očitali, le poslušali smo se in slišano vzeli na znanje. Razšli smo se spoštljivo, kar nekako pomirjeno prijateljsko. Nikoli več se nismo srečali, a srečanja ne bom pozabil.

Vsekakor je bil ta razgovor za nas, takratne Kavčičeve sogovornike, nekaj povsem novega. Bil je nekakšna pozitivna posledica DEMOS-ovih ravnanj, še posebej kranjskega, in ravnanj Liberalne stranke. Mislim, da bi taki razgovori razčistili marsikatera nesoglasja znotraj slovenskega naroda. Pripomogli bi k razumevanju drug drugega, kar bi zelo verjetno pripeljalo do tako potrebne sprave med Slovenci. Prav bi bilo, da bi se poslušali, zločinska dejanja obsodili, a si obenem eden drugemu odpustili. Mislim, da bi bila taka pot odrešujoča za storilce zlih dejanj, razumevajoča za žrtve in pomirjujoča za vse. Naš sogovornik se nam je po razgovoru zdel olajšan in pomirjen.

Kranjska podjetja se od osamosvojitve kljub vsemu lepo razvijajo. Škoda je le, da so poslovodje, pretežno komunistične provenience, prej družbenih podjetij, razprodali praviloma skoraj vsa njim zaupana podjetja tujcem, v nekaterih primerih celo slamnatim tujcem v korist zase ali v korist svojim, praviloma levo usmerjenim znancem. Spomnim se svojega skoraj celonočnega razgovora z Nikom Bevkom, pokojnim direktorjem Iskraemeca (tovarna števcev v Kranju), ki sva ga imela pri meni doma, ne na občini.

Razgovor je tekel o pritiskih nanj za prodajo te svetovno uspešne kranjske industrije tujcem. Celo noč sva govorila o tem. Tudi on se je strinjal, da dobrih podjetij ne gre prodajati tujcem, a da je vprašanje, ali bo mogel vzdržati pritiske, ki so jih nanj izvajali naši domači vladajoči. Ob petih zjutraj sem ga prepričal, da je vredno vztrajati pri slovenskem lastništvu. Obljubil mi je, da on, dokler bo direktor, ne bo omogočil prodaje te kranjske tovarne tujcem. Segla sva si v roke, besedo je držal, tovarne ni dovolil prodati, a je na žalost prekmalu umrl. Žalostno je bilo na pogrebu poštenjaka. Tudi njegovo plemenito ravnanje je bilo posledica DEMOS-ove dejavnost. Njegovi mladi nasledniki so brez pomislekov in brez slabe vesti tovarno prodali Egipčanom. Tako so jih naučili! Zopet kot dokaz belemu svetu, da Slovenci svojega premoženja ne znamo upravljati, a imamo na tisoče certificiranih »strokovnjakov«, ki edini smejo zagovarjati in tolmačiti »strokovnjaštvo«! Kaj sploh delajo? In kje je končal denar? O »strokovnjaštvu« v nadaljevanju.

Podobno se je zgodilo z drugo uspešno kranjsko tovarno Iskratel. Direktor Andrej Polenec me je povabil v Cankarjev dom na proslavo 50-letnice proizvodnje telefonskih central v njihovi tovarni. Na proslavo sem 8. 10. 1997 šel, posadili so me poleg pomočnice beloruskega ministra za promet. Tudi direktor Polenec ni bil navdušen nad prodajo naše industrije tujcem. Zato me je še bolj začudila izjava našega predsednika Kučana na tej proslavi: »… tudi, če v prihodnjem stoletju ne bo nobene firme več slovenske …« Seveda je njegovemu govoru nekritično in servilno ploskala vsa dvorana, razen mene in nekaj posameznikov bolj v ozadju. Beloruska namestnica ministra me je vprašala, zakaj ne ploskam. Povedal sem ji, da zato ne ploskam, ker je povedal citirano izjavo. Gospa namestnica beloruskega ministra je takoj prenehala ploskati in mi rekla: »Net horošo!« Zdaj je tudi Iskratel v tuji lasti, če se ne motim, šele po odhodu direktorja Polenca v pokoj. Očitno je Kučan dosegel svoje!

Vse to se dogaja v nasprotju s predvidevanji mojega deda Vinka Majdiča, viteza Franc Jožefovega reda, ki je po prvi svetovni vojni kot predsednik slovenske gospodarske zbornice predvideval, da bodo marljivi in preudarni Slovenci počasi pokupili tuje firme na Slovenskem. Ni mogel vedeti, da nas bo Slovence udarila komunistična nesreča! Še manj bi mogel verjeti, da bomo po DEMOS-u ponovno stopili v preoblečene komunistične škornje. Hvala Bogu, ne vsi!

21. Nauk

Zanimiva je tudi ugotovitev, kako naš avtokratski režim sprenevedavo drži za vrat svoje ljudstvo. Pravosodni in upravni organi se pri odločanju skrivajo za licenciranimi strokovnjaki in razsojajo na temelju tako pridobljenega strokovnjaštva, glej predhodne navedbe. Proti temu ne vzdrži noben argument nasprotne strani, ne glede na pravilnost ali nepravilnost zatrjevanj. Proti takemu načinu obravnavanja stvari sem se kot poslanec boril že v času prve demokratične Skupščine RS, ko so pripravljavci zakonov na veliko pričeli uvajati vse širše kompetence raznim licenciranim strokovnjakom, zoper katerih izdelke so nasprotne stranke nemočne tudi v primerih, ko imajo one prav. Zato sem takrat v skupščini večkrat javno opozoril, da se besedi »strokovnjaštvo« in »rokovnjaštvo« razlikujeta le v majhnem detajlu prvih dveh črk. Brezprizivno strokovnjaštvo res lahko po bližnjici privede do rokovnjaštva, celo v uradnih dokumentih. Bo kdo rekel, da pretiravam. A ne pretiravam, sem v življenju, zlasti v zadnjem času, videl kar precej dokumentov, v katerih se je ta ozka meja ločnica prekoračila.

Zakaj sem navedel parabolo o dvočrkovni razliki med »strokovnjaštvom« in »rokovnjaštvom«. Zato, ker besedi slovenskim ljudem nista tuji. »Strokovnjaštvo« jim vsiljujejo zdaj kot nekaj, brez česar ne gre. A beseda je tako strokovna, da je že kar grozljiva in nenadomestljiva za delivce pravic. Rokovnjaštvo pa je vsakomur na Slovenskem poznan pojem, od nekdaj. Pisatelj Matjaž Brojan v svoji knjigi Rokovnjači na Slovenskem ugotavlja, da so se pričeli pojavljati že v 13. stoletju, čeprav še niso bili tako imenovani. Pisec ugotavlja, da so se namnožili po vojnah, da so bili surovi in kruti ljudje, ki niso marali delati, temveč so kradli, ropali, požigali, uničevali, ubijali, morili in da nikakor niso bili kakšni dobrotniki tipa Robin Hood. Raziskovalec rokovnjaštva Josip Benkovič je zapisal: »Način, kako so rokovnjači delovali, je jako drzovit. Bili so v svojih nazorih pravi pravcati komunisti – ljudje, ki menijo, da ima vsakdo pravico do vsakega imetja …« Janez Bogataj pa v uvodniku iste knjige zapiše: »Vendar se je rokovnjaštvo razvijalo. V številnih drugih oblikah in poimenovanjih je prisotno še danes. Ropanja, kraje, umori in uboji so močno razširjeni, a je v primerjavi s klasičnim rokovnjaštvom velika razlika, saj je za izvršitev dejanj le vprašanje dostopnosti do plena. V neslutenem razmahu pa je še ena oblika sodobnega rokovnjaštva. To so najrazličnejše spletne prevare …« Prav temu zadnjemu pisec dodajam izkrivljen del »strokovnjaštva« ob prej ugotovljenem dejstvu, da imamo trenutno tako oblast, ki s svojimi ravnanji ljudi uči brez slabe vesti živeti z grehom na duši.

Skratka, neverjetna podobnost ravnanj klasičnih in modernih rokovnjačev ter komunistov, ki ves čas uporabljajo rokovnjaškim podobne metode. Rokovnjaštvo je na Slovenskem avtohtono, po imenu in po načinu delovanja. Ker je slovenski komunizem več kot očitno prevzel metode rokovnjaštva, je na nek način prevzel od njega tudi rokovnjaško tradicijo in njegov razbojniški sloves. Zaradi navedenega je nujno in upravičeno sklepati, da imamo Slovenci komunizem avtohtonega tipa. Ne neposredno iz Moskve in Kominterne prisilno uvoženega, kot vsi drugi vzhodno evropski narodi. Imamo torej rokovnjaško razbojniški tip komunizma. Zrasel je iz našega naroda, iz njegovih najtemnejših plasti, tak temačen je tudi sam. Začinjen je z boljševiškimi dodatki iz Moskovske komunistične centrale. Torej imamo Slovenci na slabše izboljšan avtohtono slovenski komunizem. Rešiti se ga moramo čim prej, da ne bo prepozno. Najbolje na prvih volitvah.

Poglavje ima naslov »nauk« prav zato, da se iz zapisanega kaj naučimo. Da nas ne bodo imeli za norca! Tudi zato, da se naučimo, da je potrebno iti na volitve in voliti dokazano nekomunistične stranke in kandidate. Torej zato, da se kot narod znebimo nerazsodnih komunističnih norcev.