Fenomen Jureta Leskovca

Iz Šentjošta v Kalifornijo

A poglejmo najprej, kje in kako se je začela njegova šolska in znanstvena pot. »V Šentjoštu. V razredu nas je bilo le pet, tudi sicer nas je bilo prva štiri leta vseh skupaj le za dva razreda. V začetku sem imel kar nekaj težav z učenjem branja. Starši pravijo, da sem stavek 'Moja pot v šolo' prebral kot 'Moja pte u šelo'. Pa še levičar sem bil in bolj grdo pisal. Začetki torej niso bili najbolj spodbudni. Po četrtem razredu smo s šolo nadaljevali v Polhovem Gradcu in kmalu sem se začel ukvarjati z računalništvom. Oče je imel podjetje in sva se zmenila, da prvi računalnik kupiva skupaj. Imel sem prihranjenih sto mark, in to je bil moj vložek, očetov pa seveda precej večji. Ko je šla mama na roditeljski sestanek, sem jo zmeraj nagovarjal, naj vpraša, kdaj bomo začeli z računalniškim krožkom. In kmalu se je ta res začel, učil nas je učitelj tehnike, bil je res super. Kmalu sem začel s programiranjem in se udeleževal regijskih in državnih tekmovanj. V osmem razredu sem na državnem tekmovanju iz računalništva tudi zmagal. To je botrovalo odločitvi, da grem po osnovni šoli na Gimnazijo Bežigrad, v matematični razred. Oče enega od sošolcev je delal tukaj na Stefanu, kjer so že takrat iskali mlade talente za te reči. Pa sem se jim javil. V oddelku za umetno inteligenco sta me naklonjeno sprejela Marko Grobelnik in Darko Zupanič. Že brž po osnovni šoli sem začel hoditi na poletne prakse, najprej na Hermes Softlab v Štepanjskem naselju. Zaslužek je bil skromen, doma so mi morali še dodati, da je bilo dovolj za avtobusno vozovnico in malico. Sem se pa zato veliko naučil. Nadaljevanje je bilo zelo 'naravno', z gimnazije sem šel na fakulteto in hkrati delal na IJS, ta pot pa je naposled privedla do doktorata. Že kot gimnazijec sem dvakrat zmagal na državnih tekmovanjih, nagrada sta bila dva meseca poletne prakse v Ameriki. Tam pa je okolje še bolj spodbudno. Vse naokrog so kot nekakšna mitološka bitja kraljevala računalniška podjetja z znanimi imeni – Yahoo, Google, Microsoft … Ko greš zvečer v kino, pred filmom ni reklam za pralne praške, ampak vrtijo oglase, da iščejo računalniške programerje. Pridite! Gledano iz Slovenije, je bilo vse to zelo daleč, tam pa tako rekoč čez cesto. Že na letališču v San Franciscu prevladujejo oglasi za računalniške reči … To je bila ta pot. Bistveno je, da sem zgodaj začel, nadaljeval pa z majhnimi, a vztrajnimi koraki.« (Vir: Alojz Demšar in Miha Naglič, Internet je velikanski teleskop za opazovanje družbe in zakonov v odnosih med ljudmi, intervju v Žirovskem občasniku, št. 43, 2013, str. 13–29.)

Kumo AI in Nvidia

Zdaj pa poglejmo še, v kakšnem okolju se je zgodil prevzem družbe Kumo AI.

»Kalifornijsko mesto Mountain View šteje dobrih 80.000 prebivalcev. Do univerze Stanford, ene najbolj prodornih svetovnih univerz, je nekaj kilometrov. V mestu je svoj sedež postavila korporacija Google. Do Pala Alta, kjer je zrasla družba Facebook, je deset minut vožnje. In v Mountain Viewu je od leta 2021 delovalo zagonsko podjetje Kumo AI. Podjetje je začelo poslovati v času, ko umetna inteligenca z velikimi jezikovnimi modeli še ni bila redna gostja časopisnih naslovnic. Soustanovitelj podjetja je Jure Leskovec, slovenski podatkovni znanstvenik, rojen leta 1980. Ko se je podjetje Kumo AI stehtalo na trgu, se je izkazalo, da je vredno okrog 400 milijonov evrov. Za nakup podjetja Kumo AI se je odločila korporacija Nvidia, ki stoji nekaj minut vožnje vzhodno. Jure Leskovec kot redni profesor dela na univerzi Stanford. Po prodaji zagonskega podjetja Kumo AI dela za univerzo in Nvidio. Nekje vmes med Nvidio, ki razvija najzmogljivejše grafične procesorje, in Stanfordom je sedež družbe Tesla. Apple leži nekaj kilometrov jugovzhodno od mesteca Mountain View. Silicijeva dolina, kot se imenuje širše območje, meri vsega nekaj tisoč kvadratnih kilometrov. In Juretu Leskovcu je v tem nenavadnem okolju, kjer je na enem hektaru koncentrirano najbrž največ tehnološkega znanja na svetu, uspelo. Postavil je zagonsko podjetje, raziskoval na univerzi in učil, članke je objavljal v najbolj prestižnih znanstvenih revijah. In zaslužil.« (Vir: Ali Žerdin, Od Šentjošta nad Horjulom do Silicijeve doline, uvodnik v Sobotni prilogi Dela, 6. 6. 2026)

Ponosni na rojaka iz Šentjošta

Še danes se mi dobro zdi, da sva s sodelavcem A. Demšarjem že pred 13 leti naredila obsežni intervju z rojakom Juretom Leskovcem za Žirovski občasnik. Je pač človek, ki je res nekaj dosegel in ve res veliko povedati. Pred njegovim uspehom se skrije celo slovenska zavidljivost, zamenja jo spoštovanje in ponos.