Notranji otrok

V zadnjih dveh kolumnah smo razmišljali o starosti (tri obdobja) in o začetkih našega življenja (prvih 1000 dni). Skupna misel obeh obdobij je, da potrebujemo skrb nekoga – da sploh preživimo. Sploh v prvem obdobju nam okolje (najbolj starši, širša družina, tudi družba) ustvarja varnost. Kaj pa se razvojno dogaja s človekom po približno drugem letu starosti? Čeprav so življenjske zgodbe posameznika zelo različne, edinstvene, navdušujoče, boleče, presenetljive, večkrat osuple, obstajajo neke skupne značilnosti razvoja. Če je v prvih 1000 dneh življenja najbolj pomembna potreba varnost, lahko zapišemo, da so v naslednjih 10.000 dneh ključni stik, navezanost in gradnja odnosov. Nato pa naravni razvoj otroka, kasneje tudi odraslega, zahteva igro, raziskovanje, učenje in mišljenje. Morda zveni učeno, vendar kadar starša z ljubeznijo, predanostjo, iskrenostjo posvečata svoj čas in energijo vzgoji, ta nekako naravno prinaša izzive in rešitve. Ob pisanju teh besed se zavedamo, da vzgoja ni premočrtna, niti ni enostavna, je pa lepa, kadar se zavedamo odgovornosti starševstva. Pogosto se žal dogaja, da nam okolica (družba, pomanjkanje, vojne, hitrost služb …) močno omejuje želeni način vzgoje. Zavedamo se raznih omejitev. Klub temu ne moremo spregledati dejstev, da majhen otrok, malo večji otrok, najstnik, celo odrasel človek nujno potrebujemo stik, navezanost in zdrave, varne odnose. Še najbolj majhen otrok, ker se zaradi kvalitete stika, navezanosti in odnosov različno razvijajo njegovi možgani. Zato otrok nujno potrebuje, da se mami in ati z njim igrata, se smejita, mu omejujeta neprimerno vedenje, ga ne pustita jokati. Otrok strahovito zahteva umirjen pogled mame in prisotnega očeta. Gradnja odnosa ni tako zelo zahtevna. Rabimo le čas in iskreno prisotnost. Ko je varnost in pristen odnos, se otrok lažje in prej odloči raziskovati okolico. Prej bo varno odšel od doma in se rad vračal v domači pristan. In tako smo po 10.000 dneh življenja oseba z vzorci, ki jih nosimo v sebi. Ter jih ponavljamo bolj, kot si upamo priznati.

In mi, odrasli! Ali smo kaj drugačni kot otroci? Ali poznamo koga, ki si ne želi z nekom preživljati mirnega časa – v pogovoru, v sožitju. Biti skupaj z nekom v smehu in v joku. Le kdo si ne želi po napornem delavniku priti domov in biti sprejet, slišan, pohvaljen. Le kdo – otrok, najstnik, mož, žena – si ne želi pripadati in vedeti, da ga ima nekdo rad. Ko imamo približno varnost doma in ko imamo urejen ljubeč stik z nekom – potem mnogo lažje ustvarjamo v službi, raziskujemo, se igramo, razmišljamo, urejamo domačo okolico … V najbolj osnovnih potrebah nismo kaj dosti drugačni od otrok. Le nočemo si priznati, da naš notranji otrok še vedno živi. In čaka.