Njen svet diši po lesu

Nika Ajdovec se je v lesarstvu znašla na malce poseben način. Po srednji gostinsko-turistični šoli in študiju turizma je štiri leta delala na področju spremljanja evropskih projektov, ko je ugotovila, da si želi nekaj drugega, dejavnost, kjer bi lahko ustvarjala z rokami. Vleklo jo je v svet lesa, želela se je naučiti delati z lesom, pravi. Med raziskovanjem možnosti je hitro ugotovila, da bo začetek težak, predvsem ker ne izhaja iz družine, ki bi imela doma mizarsko delavnico, ali pa bi se z mizarstvom ukvarjal kateri od sorodnikov. Iz stroke tako ni poznala praktično nikogar. In se je odločila, da si priložnosti ustvari sama: vpisala se je na študij lesarstva.

Višjo lesarsko šolo v Škofji Loki obiskuje izredno, zaključuje študijski program za inženirja lesarstva. Nasmehne se, da je razred majhen, v njem sedijo redni in izredni študentje. »Kakih deset jih je na generacijo, v moji sva dve dekleti,« pripoveduje.

Vmes je študijsko prakso opravljala tudi v Berlinu in Dresdnu, kjer je dobila vpogled v delo mizarjev (in tudi mizark) v drugačnem kulturnem okolju. Izkušnja je še poglobila njen odnos do obrti in ji dala vpogled v možne načine pristopa k delu z lesom.

K odločitvi, da je les postal pomemben del njenega življenja, je zagotovo prispeval domači gozd, ugotavlja Nika Ajdovec. To je njen zalogovnik materiala. »Skoraj vsa surovina, s katero delam, je od doma.« Najraje ima hrast, za kakšen projekt je uporabila tudi njej ravno tako ljubo češnjo. Ko jo poslušamo, ugotovimo, da ji je lokalni les posebno pri srcu. Iz njenega pogleda na naravo zaznamo, da živi z zavedanjem, koliko časa, znanja in dela je potrebnih, da drevo postane kakovosten material, iz katerega potem ona oblikuje, naredi nek izdelek.

Nika Ajdovec / Foto: Alenka Brun

Od žlice do ptičje krmilnice

Znanje, ki ga pridobiva, želi prenašati naprej in tako so nastale njene lesarske delavnice. Namenjene so različnim generacijam in različnim stopnjam zanimanja za les.

Po njenem mnenju je ena izmed lepših vstopnih točk v svet ročnega dela rezbarjenje lesene žlice ali nožka. » Iz kosa lesa in z ročnim orodjem nastane unikaten izdelek, pri tem pa udeleženec spozna material in proces dela,« je bila opisna, medtem ko je okoli nje kar kipelo od otroškega vrveža. Z Niko Ajdovec smo se namreč pogovarjali na eni njenih poletnih delavnic na prostem v enem od gorenjskih kampov, kjer so v ustvarjanju uživali tudi starši, ne samo otroci. Poleg slovenščine smo slišali kar nekaj angleščine in italijanščine.

Odkrito je povedala, da rada dela z ljudmi, zato so ji delavnice vse bolj pri srcu. Z otroki je sicer začela delati pred kratkim, a opaža, da jih les hitro pritegne. Še posebno takrat, ko delavnica poteka na prostem, saj otroke že sama barva in tekstura lesa dobesedno ustavita.

Poleg rezbarjenja žlic in nožev pa na delavnicah izdelujejo tudi deske za rezanje, nastajajo ptičje krmilnice in ljubki hoteli za žuželke. Letos so otroci lahko izdelovali tudi tablico s svojim imenom – ideja, ki so jo udeleženci dobro sprejeli. Za ves material, od lepo obdelane deščice do črk in okrasnega dela, je poskrbela Tishlerka sama, otroci so potem uporabili le svojo ustvarjalnost. Idej in navdušenja ni manjkalo.

Na delavnicah ustvarja prostor, ki spodbuja radovednost. / Foto: Alenka Brun

Počasi nastaja nekaj več

Če so bile delavnice sprva predvsem način, kako drugim približati les, Nika Ajdovec vedno bolj razmišlja tudi o dejanskih izdelkih. Všeč ji je masiven les. »Sem v fazi, ko se bom morala odločiti, kaj bi delala,« je dejala. Privlači jo kosovno pohištvo. Klubske mizice, mize, klopi, večji kosi … Nekaj izkušenj že ima, med drugim je naredila tudi mizo za uporabo na prostem. Za zdaj je še v fazi preizkušanja, se je nasmehnila. Se bo pa morala počasi odločiti, je nadaljevala, saj je pri mizarstvu odločitev o tem, kaj boš izdeloval, povezana tudi z opremo delavnice oziroma stroji. Istočasno pa moraš razmišljati še o materialih, ki jih boš uporabljal. »To pri odločanju, kaj bo v tvoji delavnici, marsikaj potegne za seboj,« je razložila.

Tishlerka

Kot kaže, se je ime Tishlerka dobro prijelo. Najverjetneje so njegove korenine v nemški besedi za mizarko. Navdušena lesarka namreč skozi ime povezuje naravo, les, znanje in človeka. Svojo ljubezen do lesa je javno ljudem šele razkrila. Kam jo bo les odpeljal v prihodnosti, še raziskuje, je dejala. Če česa ne ve, povpraša sošolce in skupaj najdejo rešitev. Sklenemo, da les pri njej ustvarja prostor za radovednost – in te mladi Šenčurjanki ne manjka.